Marasovic arhitekti | Prostor v prostoru, stanovanje V2

_{izbor in besedilo: Špela Rogel}

Drzna in domiselna zasnova stanovanja V2 je rezultat tesnega in skladnega sodelovanja studia z naročnikoma. Njun odprti pristop, sprejemanje novih zamisli in napredna razmišljanja o sodobnem življenjskem slogu so arhitektom omogočili dosledno izpeljavo projekta. K temu je gotovo pripomoglo tudi dejstvo, da jih z naročnikoma vežejo dolgoletne prijateljske vezi. Tako so med druženjem, ne da bi slutili, da bodo nekoč sodelovali, z njima pogosto delili izkušnje in anekdote o realizaciji nekaterih projektov, še posebej frustracije zaradi nepremišljenih odločitev nekaterih naročnikov, ki porušijo koncept zasnove, skrbno grajen in negovan vse od prve črte dalje. Pogovori so obrodili sadove, saj sta se naročnika tokrat pred vsako odločitvijo posvetovala z arhitekti. Ti se lahko po zaključku del identificirajo s projektom in so nanj ponosni, naročnika pa predvsem uživata v skladni in homogeni celoti.

Stanovanje je v prvem nadstropju kamnite vrstne hiše v središču Kopra, ki je bila nekoč dom plemiške družine, po drugi svetovni vojni pa je bila razdeljena v manjša stanovanja. Poleg osrednje lokacije ob eni najpomembnejših ulic in ornamentirane fasade je ena glavnih značilnosti, ki pričajo o plemeniti preteklosti stavbe, t. i. piano nobile (»plemenito nadstropje«). Pojem opisuje reprezentančno nadstropje, običajno nad pritličjem, v katerem so aristokrati sprejemali goste. Od ostalih nadstropij ga ločita razkošna oprema in višji strop, ki je v tem primeru visok kar 4,3 metra.

V želji, da bi prostoru povrnili prvotni značaj, obenem pa zadostili potrebam in pričakovanjem naročnikov, so bili arhitekti pri zasnovi stanovanja soočeni z izzivom. Stanovanje ima le tri okna, vsa na isti steni, naročnika pa sta želela vanj umestiti številne prostore: velik odprt bivalni prostor s kuhinjo in jedilnico, spalnico, pisarno ali drugo spalnico, kopalnico, shrambo in utiliti.

Konvencionalna rešitev bi predvidela umestitev spalnice ob eno od oken, vendar bi s tem bistveno zmanjšali prostor, namenjen bivalnemu delu, in mu obenem odvzeli precej svetlobe. Arhitekti pa so želeli ohraniti in poudariti prednosti prostora ter obenem jasno začrtati mejo med novim in starim. S podporo in sodelovanjem naročnikov so prišli na idejo t. i. druge fasade, s katero so določene prostore zamaknili v notranjost ter jim z novo stekleno steno zagotovili dnevno svetlobo in pogled ven. V prazen dvovišinski volumen stanovanja so ob notranjo steno umestili prostore v dveh nadstropjih: v pritličje garderobo, stopnišče, pisarno, kopalnico in utiliti, v nadstropje pa spalnico. Ti so zdaj postali prostori v prostoru, večji del volumna pa je ostal prazen odprt prostor z značajem trga oz. notranjega atrija, ki združuje kuhinjo, jedilnico in dnevno sobo. Ta skozi steklene stene s svetlobo in pogledi napaja prostore v notranjosti, dva sloja zaves pa jim po potrebi zagotavljata zatemnitev in zasebnost.

Po prenovi se zdi, da je v prostoru kljub skromnemu številu oken na voljo na pretek svetlobe. V globino prehaja po opranih, mestoma rekonstruiranih in z apnom prebeljenih kamnitih stenah z vmesnimi polnili iz opeke. Te ne želijo skrivati svoje materialnosti, nepravilne strukture in zgodovinskega izvora, temveč jo z barvno poenotenostjo le diskretno izpostavljajo.

Ob vstopu v stanovanje pritegne pogled prostoren bivalni prostor, katerega ambient zaradi surove teksture sten vzbuja vtis zunanjosti. Predimenzioniran hrastov parket, položen v vzorcu ribje kosti, vnaša v prostor ščepec meščanskosti, beljen hrast pa se kot površina druge fasade – predelnih sten, vrat in ličnic vgradnega pohištva – v prostoru nadaljuje tudi v vertikalni smeri. Pohištvo in vrata ob obeh krajših stranicah so bela in se vizualno zlijejo s stenami.

Črno pohištvo (kuhinja, dnevni sestav, jedilna miza s stoli in pisalna miza) ter kovinski dodatki (svetila, okvirji stekel, etažna kovinska konstrukcija in zasteklitev tuša) v kontrastu z belimi stenami učinkujejo skulpturalno, obenem pa se zdi, da lebdijo v beli praznini. Mehkobo vnašajo v prostor tekstilni kosi: zatemnitvene zavese, oblazinjena sedežna garnitura in postelja. Kanček razkošja in prefinjenosti dodajo keramične stenske plošče z vzorcem belega marmorja v kuhinji. V kopalnicah in na hodniku pa se keramika z vzorcem brušenega kamnitega agregata zaradi svoje elegantne preprostosti diskretno vključuje v celoto in ne preglasi ostalih elementov.

Tudi pri tem projektu je svetloba, tako naravna kot umetna, ključen dejavnik pri oblikovanju bivalnega okolja. Poleg omogočanja osnovne uporabnosti tudi močno vpliva na ambientalno vzdušje ter počutje in razpoloženje v prostoru. Osrednji dvovišinski prostor so arhitekti namenoma osvetlili kot galerijo. Črni reflektorji na tračnicah, ki visijo s stropa namesto umetniških del, osvetljujejo stare kamnite stene in poudarjajo njihovo neponovljivo teksturo. Nad tračnicami so trakovi LED, usmerjeni v strop, ki omogočajo mehko, intimno ambientalno osvetlitev. Največ pozornosti pa pritegne svetilo Bolia Leaf, izbrano zaradi estetske vrednosti in zasnove, ki uspešno zapolni prostor nad jedilno mizo. Za ostale, manjše prostore so bila izbrana anonimna vgradna svetila, ki izpolnjujejo zahtevane parametre osvetlitve in ustrezajo majhni vgradni višini, ki jo je narekoval projekt.

Nekaj ​​posebnega je živeti v koščku zgodovine. Stavbe z dolgo preteklostjo imajo posebne arhitekturne značilnosti, edinstven duh, značaj in patino, ki jih pri novogradnjah preprosto ni. Obenem pa živimo v sodobnem času in naša bivališča morajo biti prilagojena sodobnemu življenjskemu slogu, sicer so za nas neuporabna. Kako torej spoštljivo upoštevati preteklost in obenem ustvarjati prostor za danes in današnji način bivanja? Kolikor je arhitektov, toliko je različnih odgovorov. Pri tem pa je pomembno snovati prostore, ki so smiselni odsev svojega časa, brez omejitev in nareka zgodovine. Preteklost je večplastna in združljiva z novim, sodobnim, če se to oglaša samozavestno in s svojim glasom, kot v stanovanju V2 Marasovic arhitektov.

projekt

galerija