1. Polaganje ploščic - kaj morate vedeti?

1.1. Standard

Veljavni mednarodni standard, ki opredeljuje keramične ploščice je SIST EN ISO 14411. Keramične ploščice razvršča po načinu oblikovanja ( A-vlečene in B-suho stiskane) po vpojnosti vode (E). Glede na te kriterije se ploščice delijo na notranje, zunanje, talne ali stenske. Dodatki k standardu določajo še dimenzijske lastnosti (dolžina, širina debelina...), fizikalne lastnosti (odpornost proti udarcem, odpornost proti zmrzovanju...) ter kemijske lastnosti ploščic (odpornost proti madežem, kemikalijam...). 

Skladno s standardom morajo biti ploščice označene z naslednjimi simboli: znak noge za talno uporabo, znak roke za stensko uporabo, številko, ki pove odpornost proti obrabi (PEI) ter znak snežinke, ki označuje, da so ploščice odporne proti zmrzovanju 

1.2 Pravilna izbira keramičnih ploščic glede na namen

Zelo je pomembno, da izberete ploščice katerih lastnosti ustrezajo namenu, ki ste jim ga določili. Treba je razmisliti o več dejavnikih. Prvi je lokacija kamor boste ploščice umestili (zunanji prostori, notranji prostori, talne površine ali stenske površine). Pomembna je tudi vrsta podlage na katere boste ploščice polagali (čez obstoječe ploščice, na opečno steno, na betonske zidake, na estri, na mavec, na iverko...) pri čemer je potrebno biti pozoren tudi na nosilnost te podlage. Tretji dejavnik je velikost in geometrija površine, ki jo boste obložili s keramičnimi ploščicami. Sledi funkcija oziroma pričakovana obremenitev prostora. V bivalnih prostorih je obremenitev popolnoma drugačna kot denimo v prostorih industrijske hale. Zadnji dejavnik, ki ga je potrebno upoštevati pa je način polaganja ploščic (tanko slojno lepljenje ali polaganje v cementno malto. 

Glede na zahtevane lastnosti ploščic za različne namene so ploščice razporejene po razredih:

R0: samo za stensko uporabo

R1: za talne površine v prostorih kjer ni umazanije, ni direktnega dostopa iz zunanjosti. Denimo tla v kopalnici, spalnici... 

R2: za talne površine v dnevni sobi oz. v prostorih, v katere samo občasno stopimo v čevljih. Niso pa primerne za kuhinje, hodnike ali druge bolj obremenjene prostore.

R3: za kuhinjo, hodnik, prehode, balkone, lože terase...in druge prostore v katerih se hodi v čevljih in redno prihaja do manjših količin umazanije.

R4: za talne površine pri katerih so redno prisotne tudi umazanije, ki lahko opraskajo ploščice npr. vhodi, hoteli razstavišča, prodajalne...

R5: za zelo obremenjene talne površine npr. nakupovalne centre, hotelske avle, industrijske hale....

2. Različne vrste ploščic

2.1. Keramične ploščice

Keramične ploščice so narejene iz keramičnega materiala ter rjave ali rdeče ali bele gline. Glino v procesu izdelave ploščic žge v peči. Večina keramičnih ploščic je prevlečena z glazuro, s katero jim dodajo vzorce in barve. Ploščice iz keramike so bolj porozne, hitreje razpokajo ter absorbirajo vlago. Zato niso primerne za zunanje površine in tudi za notranje, bolj obremenjene, pohodne površine. So manj trdne in manj odporne. Glazura lahko popoka in se odkruši, pod njo pa se vidi glina. Se pa keramične ploščice lažje režejo, njihova prednost pa je tudi nižja cena v primerjavi s porcelanastimi ploščicami. 

2.2. Porcelanaste ploščice 

So ena od najtrdnejših oblog njihova odlika pa je tudi nevpojnost za vodo zaradi česar so primerne tudi kot obloga zunanjih površin saj so odporne proti zmrzali. Danes pa je tudi večina ploščic za oblaganje notranjih površin te vrste. Pri nas tem ploščicam pravimo „granitogres“ v italiji, od koder k nam prihaja večina ploščic, jim pravijo „gres porcelanato“ angleški izraz pa je „porcelain stoneware“.  Porcelanaste ploščice sestavljajo drobno zrnati peski ali zmlete kamnite, pigmenti in najkakovostnejša bela glina (kaolin), ki deluje kot vezivo. Prerez in struktura ploščice sta enaka po vsej dolžini ploščice. Porcelanaste ploščice v nasprotju s keramičnimi nimajo glazure, njihova površina pa je lahko spolirana, hrapava, zgrobo ali fino zrnata, žametna... Oznaka PEI je pri teh ploščicah najmanj 5. Gres ploščice izdelajo tako, da maso za ploščice(zmlet pesek, zrnca peska ter kaolin) pod velikim pritiskom stisnejo v plošče, ki jih potem pečejo pri temperaturi višji kot 1200 stopinj Celzija. Porcelanaste ploščice so vseh možnih dimenzij od mozaika do XXL ploščic, ki merijo v dolžino tudi čez 3 metre. Običajna debelina talnih ploščic je 10 mm, pri velikih formatih pa so ploščice še mnogo tanjše  tudi samo 3 mm debele in ojačane z armaturo iz steklene volne.

2.3. Steklene ploščice

Ploščice iz stekla so sp različnih barv oblik in velikosti ter so uporabne za najrazličnejše, predvsem stenske, aplikacije. Nekatere so narejene iz recikliranega stekla, tako, da so poleg tega svoje vizualne zanimivosti tudi okolju prijazne. Steklene ploščice so uporabljali za izdelavo mozaikov že leta 8000 pred našim štetjem.

2.4. Cementne ploščice

Cementne ploščice so primerne kot talne ploščice za polaganje v stanovanjskih prostorih ter tudi po srednje obremenjenih javnih notranjih pohodnih površinah. V nasprotju s keramičnimi ploščicami se pri cementnih ploščicah trdnost doseže s procesom dehidracije portlandskega cementa namesto z pečenjem mase iz gline. S cementnimi ploščicami lahko dosežemo žlahten starinski učinek 19. stoletja (ko so bile najbolj priljubljene), še posebej če so poslikane z izrazitimi barvnimi poslikavami in vzorci . Poslikave so običajno hidravlično vtisnjene v površino ploščice. Cementne ploščice so manjših dimenzij in so  tudi debelejše od keramičnih in porcelanastih ploščic. Lahko so različnih oblik od kvadratnih in pravokotnih do večkotnih.   

2.5. Ploščice iz naravnih kamnov

Kamnite ploščice so zelo vzdržljive in obstojne, še posebej, če so iz granita, ki je skoraj neuničljiv. Druge vrste kamenin, ki so primerne kot ploščice so marmorji ter apnenci, ki pa so manj vzdržljivi. Vzdrževanje in čiščenje ploščic iz naravnega kamna je enostavno. Slaba lastnost je, da so hladne in zato so malo manj primerne za oblaganje tal v bivalnih prostorih. Največkrat se z naravnim kamnom oblaga tla v kopalnicah in kuhinjah ter stene v vseh prostorih. Ploščice iz granita so zelo primerne za obremenjene notranje javne površine. Kamnite ploščice pa lahko uporabimo tudi za oblaganje zunanjih sten in tal.

3. Postopek polaganja keramike 

Čeprav marsikdo meni, da je polaganje ploščic preprosto, je to daleč od resnice. Še posebej, če nimate predhodnih izkušenj, je zelo priporočljivo, da polaganje ploščic prepustite strokovnjakom in se s tem izognete gotovim zapletom in tudi končni rezultat bo mnogo boljši. 

3.1. Priprava podlage

Prvi in odločilen korak pri polaganju ploščic je dobro pripravljena podlaga. Podlaga mora imeti dovoljšno nosilnost, da prenese težo vseh materialov, prav tako mora biti ravna oziroma (v kolikor ni ravna) izravnana s samorazlivno izravnalno maso. Keramične ploščice se lahko polagajo zgolj na suhe in čiste površine, zato jih je potrebno pred začetkom temeljito očistiti in počakati, da se posušijo. Na suho in čisto podlago se nato nanese temeljni premaz, ki zmanjša vpojnost podlage. V kolikor polagate ploščice v kopalnici ali drugih mokrih prostorih je obvezno predhodno podlago zaščititi tudi z vodotesnim premazom.

3.2. Dimenzioniranje in razporeditev

Ko je podlaga za polaganje ploščic primerno pripravljena je potrebno opraviti natančne meritve prostora in pripraviti načrt postavitve keramičnih ploščic v prostoru. Najprej izmerimo površino podlage in tako pridobimo podatek o tem koliko ploščic potrebujemo. Pri izračunu količine vedno upoštevamo vsaj 10% pribitek, saj bo pri polaganju ploščic prišlo do odpadka. Prvo vrsto keramičnih ploščic začnemo običajno polagati po sredini prostora. Pri tem si pomagamo z zidarsko vrvico, ki jo napnemo po sredini in pazimo, da je vzporedna z stranskimi zidovi. Ploščice polagamo ob napeti vrvici. Priporočljivo je najprej položiti stenske ploščice in šele nato talne. Pri polaganju talnih ploščic nato sledite fugam stenskih ploščic (v kolikor so talne ploščice enakih dimenzij kot stenske), tako boste dosegli usklajen izgled. Za dober končni rezultat priporočamo tudi, da ploščice najprej položite na suho, brez uporabe lepila. Ko boste zadovoljni s končnim izgledom pa jih lahko zalepite. 

3.3. Rezanje ploščic

Ploščice režemo s posebnim rezalnikom s katerim se zareže v ploščico na predvidenem mestu. Po zarezi nato ploščico prelomimo s pomočjo klešč za ploščice. Za zarezovanje okroglih odprtin v ploščice (za instalacijske cevi itd.) se uporablja okrogli nastavek za vrtalni stroj oziroma posebne ščipalke s katerimi po malih koščkih odščipnemo odprtino. 

3.4. Polaganje ploščic

Ko smo zadovoljni s končnim izgledom na suho postavljenih ploščic na površino prostora (tla ali stene) enakomerno nanesemo lepilo za keramične ploščice. Lepilo nato prečešemo z zobato gladilko tako, da na lepilu ustvarimo rebrasto površino. Keramično ploščico položimo na lepilo in jo rahlo potisnemo vanj nato pa jo še nežno potolčemo z gumijastim kladivom. Da bi ploščice razporedili karseda natančno si pomagamo s distančniki. Izberemo distančnik, ki odmeri odmik v širini željene fuge (od 2 mm do 1 cm) Z uporabo distančnikov poskrbimo za enakomeren razmik med posameznimi ploščicami. Po končanem polaganju pustimo, da se lepilo posuši kar traja najmanj 12 ur.  

3.5. Fugiranje

Zadnji korak pri polaganju keramičnih ploščic je fugiranje. Fugirno maso, ki smo jo zmešali po navodilih proizvajalca s pomočjo penaste gume ali gumijastega brisalca za tla s potezami v diagonalni smeri nanesemo  tako, da zapolnimo vse fuge. Površino ploščic medtem večkrat pobrišemo. Pazimo tudi, da fugirna masa enakomerno zapolni fuge vse do zgornjega roba keramičnih ploščic. Na koncu s keramičnih ploščic odstranimo vse ostanke lepila in fugirne mase preden se posuši. To najlažje storimo z vlažno gobo, kijo večkrat namočimo v čisto vodo. V kolikor nekaj madežev vztraja uporabimo posebno čistilo za odstranjevanje cementa ali kis za vlaganje. Kotnih, dilatacijskih in priključnih fug ne fugiramo s fugirno maso temveč za zatesnitev uporabimo posebni elastični silikon. Pred nanosom silikona te fuge oblepimo z zaščitnim trakom.