BOAR + PESA: Hiša na podeželju

Za Hišo na podeželju v Podvrhu bi lahko rekli, da je takšna, kakršno je njeno ime: nevpadljiva, brez posebnosti, le še ena izmed podeželskih hiš. Vendar pa je z ozirom na zgoraj opisani kontekst degradacije podeželja ravno takšna hiša nekaj zelo posebnega in redkega. Njena zadržanost postavlja v ospredje prednosti okolice in vzpostavlja prostor, kjer se lahko um resnično umiri, čuti pa naužijejo narave. Hiša na podeželju gradi svojo arhitekturno identiteto na zanimivem kontrastu med zunanjostjo, ki je zelo anonimna in nevtralna, in interierjem, ki ima izrazito prezenco, tako materialno kot prostorsko. »Naročnika sta bila do ideje na začetku rahlo zadržana, a sta jo hitro sprejela in bila na koncu z zasnovo zelo zadovoljna. Še danes pokličeta za mnenje in nasvet, če želita v hiši karkoli spremeniti, tudi če gre le za novo preprogo, omarico ali postavitev delovne mize,« o sodelovanju z naročnikoma pove Bor Pungerčič.

Nevtralnost in preprostost hiše se navzven kažeta kot dva enostavna vzporedna volumna, ki ju na sredini povezuje zastekljen vhod. Prvi, manjši volumen je namenjen parkirnima prostoroma, kurilnici in podstrešni shrambi, večji volumen pa vsebuje vse prostore, potrebne za bivanje. Volumna vizualno ločuje tudi fasada, saj je manjši volumen v celoti obložen z lesenimi deskami, medtem ko ima bivalni volumen te le v prvem nadstropju, v pritličju pa je fasada ometana z belim ometom. Beli omet v kombinaciji z lesenimi deskami je s svojo vsakdanjostjo še ena poteza, ki aludira na željo po anonimnosti in nevpadljivosti arhitekture.

V interierju se zgodba popolnoma obrne: prostor postane kar naenkrat zelo kompleksen in v prerezu razčlenjen z dvovišinskimi stropi, ki nadstropja vizualno povezujejo med sabo in ustvarjajo neslutena, spontana srečanja pogledov. »To, da smo toliko prostora pustili praznega, se je izkazalo kot zelo koristno, saj smo lahko hišo prilagajali nepredvidenim spremembam, npr. rojstvu tretjega otroka in delu od doma zaradi pandemije,« pojasni Bor Pungerčič. Materialnost prostorov, skoraj v celoti odeta v deske iz masivnega lesa s poudarjeno teksturo grč, je zelo izrazita; toliko bolj, ker so z njo obložene vse tri ploskve prostorov: tla, stene in strop. Iz istega materiala je tudi vidna konstrukcija medetažne plošče. Intenzivnost lesa nekoliko omili kompozicija belih površin in jeklenih profilov, ki premoščajo večje razpone. Bele barve so tudi vsi dodani elementi, npr. viseče stopnišče, omare, izdelane po meri, ograje in luči. Le kuhinja, ki sta jo arhitekta dojemala kot del kompaktne stene in ne kot samostojen pohištveni element, je lesena. Čeprav ima hiša formalno dve nadstropji, je osmišljen tudi najvišji predel tik pod slemenom strehe, ki sta ga arhitekta namenila otroški igralnici, v duhu prilagajanja nepredvidenim spremembam, ki ga zasnova omogoča, pa se bo ta prostor sedaj spremenil v naročnikovo delovno sobo.

Tlorisna organizacija je za razliko od prereza hiše zelo preprosta. Hiša zaradi svoje kompaktnosti kljub relativno veliki površini (300 m2 bruto) nikakor ne učinkuje preveč masivno. Vsebuje vse, kar potrebuje petčlanska družina, s svojimi dvovišinskimi bivalnimi prostori pa učinkuje še bolj prostorno in zračno. Arhitekta sta prostore programsko ločila v dve nadstropji. V pritličju večino površine zavzema velik krožni bivalni del, ki ga na sredini preseka stopnišče. Sestavljen je iz kuhinje, ki prehaja v jedilnico in nato v dnevno sobo z dvovišinskim stropom ter velikimi panoramskimi okni, ki omogočajo čudovite poglede v naravo. Na zahod so umeščeni vsi servisni prostori, kot sta dnevno stranišče in utility, neposredno ob bivalnem delu pa je domača pisarna. Krožna tlorisna zasnova se v pritličju ponovi: tako kot tloris bivalnih prostorov je krožno zasnovan tudi tloris celotnega pritličja.

V nadstropje so umeščeni vsi spalni prostori, torej tri otroške sobe, spalnica in velika kopalnica za vso družino. Vse sobe so ravno prav dimenzionirane – niso ne premajhne ne prevelike. Arhitekta ob tem nista pozabila niti na vgradne omare, na dimenzije in umestitev katerih sta mislila že med projektiranjem predelnih sten. Iz drugega nadstropja se je možno povzpeti tudi do najbolj skritega kotička v vsej hiši, nekdanje otroške igralnice, ki se je sedaj preobrazila v delovno sobo.

Bor Pungerčič doda še: »To hišo sem vedno razumel kot “sodobno kmetijo” za dva zdravnika, ki sta, čeprav ogromno delata, želela neko mero samozadostnosti. Hiša ima zato svoj vrt in sadovnjak, ogrevanje na drva, ker imajo svoj gozd, kuhinja pa ima tudi štedilnik na drva, če slučajno zmanjka elektrike. Hiša je tako zelo sodobna in hkrati pripravljena na družbene in podnebne spremembe.«

Hiša na podeželju dokazuje, da za luksuzno bivanje ne potrebujemo finančnih in oblikovnih ekscesov, pač pa predvsem ravno prav veliko kvadraturo, dobro razmerje med grajenim in naravnim, pravšnjo kombinacijo materialov ter občutljivost za danosti izbrane lokacije. Hišo lahko prav zaradi tega dojemamo kot subtilno kritiko slovenskega podeželskega konteksta, saj ji s popolnoma obratno metodo – s skromno, skorajda arhitekturno podhranjeno zunanjostjo – uspe doseči kvaliteto bivanja, h kateri tipična slovenska podeželska hiša stremi, a je ne doseže. Še več, zaradi svoje prisiljene želje po izstopanju in samozagledanosti preglasi še tiste zadnje elemente konteksta, ki bi jih lahko uporabila sebi v prid.