Katarina Hostar: Kompaktna racionalizacija Hiše JM

Preprost, a učinkovit volumen

Lesena skeletna hiša, zgrajena skladno s standardi pasivnih hiš, sestoji iz preprostega, kompaktnega volumna, ki je proti cesti izrazito introvertiran in zaprt, na južnem delu pa se s številnimi okni odpira proti prostranemu vrtu, ki se terasasto spušča h kanjonu Kokre. Osnovnemu volumnu je dodan še volumen nadstrešnice in zunanje shrambe, ki severni dvoriščni del zameji od vrta na južni strani in tako uporabnikom omogoča več zasebnosti. Umestitev in medsebojni odnos obeh volumnov sta skrbno premišljena, izhajata pa tako iz programske organizacije kot iz orientacije hiše – v dodani volumen so umeščeni servisni prostori, povezani z vrtom, zalomljenost volumna pa parcelo prav tako razdeli na poljavni vhodni del in popolnoma zasebni vrt. Volumna tako tvorita dinamično, a še vedno jasno berljivo celoto. Zunanjost hiše povezuje v smiselno celoto pločevinasta fasadna obloga, s katero je obložena njena severna stranica, obloga pa se nato zvezno nadaljuje na strešno površino enokapnice.

Kompaktna programska organizacija

Hiša je navzven preprosta, a že ob vstopu vanjo začutimo močan kontrast. Zaradi želje po kompaktni in racionalni organizaciji programa je arhitektka hišo po prerezu razdelila na več višinskih nivojev oziroma platform. Omenjena organizacija programa po prerezu se strokovno imenuje »raumplan«, prvi pa jo je v začetku 20. stoletja definiral Adolf Loos. Medtem ko so bila prej vsa nadstropja enako visoka, predvsem pa popolnoma ločena eno od drugega, je Loos to razmerje prvi preizprašal in ga z zasnovo obrnil na glavo. Snoval je zelo dinamične hiše, v katerih so bila nadstropja različno visoka, a hkrati med seboj povezana s številnimi stopnicami.

Ramuplan

S principi, podobnimi Loosovim, tudi hiša Katarine Hostar oblikuje polno navdušujočih momentov. Dnevni prostor sestoji iz kuhinje z jedilnico, ki se odpira na vrtno teraso, z nekaj stopnicami pa se povezuje z višjo platformo, na katero je umeščena dnevna soba. Zaradi različnih višin se ustvarita vizualna povezanost in sosledje prostorov, ki pa so karakterno raznoliki in samosvoji: dnevna soba, ki je pol etaže višja od jedilnice, ima dvovišinski strop, jedilnica skoraj trivišinski, kuhinja pa je pomaknjena v nišo z običajno visokim stropom. Celoten dnevni prostor je vizualno povezan, a poleg različnih višin ga subtilno deli tudi kamin, vizualna povezava pa se ustvarja tudi med hodnikom prvega nadstropja in dnevno sobo.

Ob tem je treba poudariti, da večnivojska zasnova hiše JM izhaja predvsem iz topografije, torej padca terena, ki je ob cesti za pol etaže višji kot na vrtni strani. Namesto da bi hiša teren prisilno spremenila, se v pokrajino umesti tako, da jo kar najbolj ohrani in še dodatno poudari. 

Materialnost prostorov

Materialnost posameznih prostorov je jasna in sledi načelu pragmatičnosti, hkrati pa ponovno jasno opozarja na vlogo, ki jo zavzema posamezni prostor. Skladno s tem so tla dvignjene ploščadi v dnevni sobi obložena z lesenim hrastovim parketom, v kuhinji in jedilnici pa najdemo na tleh keramične ploščice. To ni smiselno le glede na praktično uporabo prostorov, pač pa tudi glede na njihovo simboliko, saj je dnevna soba z ognjiščem središče hiše, prostor, v katerem se zbira vsa družina. Toplina lesa vzbuja občutek domačnosti in topline ter ustvarja kontrast med kuhinjo in jedilnico z belimi ploščicami. Nasploh najdemo povsod po hiši harmonijo med abstraktnejšimi belimi površinami, kot so stene, ploščice in kuhinjski elementi, ter lesom, ki je poleg parketa v dnevni sobi med drugim prisoten tudi kot okenski okvirji, ograja prvega nadstropja in barska mizica v kuhinji.

Inovativna zasnova pohištva

Rečemo lahko, da določeni kosi pohištva v hiši JM izhajajo neposredno iz arhitekturne zasnove oziroma da jih sugerira že arhitekturna zasnova sama. Lep primer je višinska razlika med jedilnico in dnevno sobo, ki jo je arhitektka pravzaprav osmislila kot platforme za sedenje ob jedilni mizi. Stopnice ob fasadi se tako podaljšajo v klop, ki postane z nekaj blazinami resnično udobna, zaobjame pa tudi bližnji kamin. Gre za zelo pragmatično in racionalizirano povezavo dveh nujnih elementov v en objekt, ta pa izpolnjuje vse naloge, ki bi jih sicer opravljalo več posameznih objektov. Podoben moment so vrata iz kuhinje v shrambo, ki jih pravzaprav sploh ne zaznamo, saj gre za nadaljevanje rastra front kuhinje. Le uporabniki vedo, katera fronta so pravzaprav vrata, ki vodijo v skrito kuhinjsko shrambo.

Arhitekturni biro: Katarina Hostar, u.d.i.a

Leto načrtovanja: 2014

Leto izvedbe: 2015

Velikost objekta: 155 m2

Velikost parcele: 502 m2

Fotografije: Klemen Korenjak

Glavni izvajalci del: EKOART Hiše d.o.o. Podjetje EKOART HIŠE d.o.o. je družinsko podjetje od leta 1992. Izkušena ekipa je kos najzahtevnejšim konstrukcijskim in izvedbenim nalogam. Delno zaradi izurjenosti ekipe, delno pa pa zato, ker imajo lasten razvoj in sodobno opremljeno proizvodnjo. Še ena stvar je, po kateri je podjetje poznano. Za njih ni nemogočih projektov. Prevzamejo lahko še tako zahtevno arhitekturo ali gradnjo. Velikokrat predlagajo rešitve, ki so tehnične inovacije, ali pa poenostavijo konstrukcijo – česar ne ponuja nihče. Ker imajo lastno mizarsko delavnico, lahko naredijo kar koli. Zato jih velikokrat pokličejo arhitekti, ki imajo odlično idejo, pa jim do popolnosti manjka kak detajl.