Stanovanje v Malem nebotičniku | Žiga Ravnikar in Eva Senekovič

_{izbor in besedilo: Špela Rogel}

Ko imajo na mizi nov projekt, arhitekti praviloma začnejo svoj kreativni proces z iskanjem navdiha. V mnogih primerih to pomeni raziskovanje lokacije, konteksta in zgodovine ter prepoznavanje kakovosti v obstoječem. Vogalno stanovanje v višjem nadstropju ima zahodno in južno usmeritev iz njega pa se odpirajo čudoviti pogledi na Ferentov vrt, Rožnik in TR3. Ponujalo je izjemen okvir za prenovo. Ob ogledu stanovanja sta arhitekta takoj prepoznala kakovost posameznih originalno vgrajenih elementov - stavbnega pohištva z ročno izdelanimi medeninastimi kljukami, različnih parketov iz masivnega lesa ter delujoče glazirane lončene peči gozdno zelene barve. Ocenila sta, da jih je smiselno obnoviti in s tem ohraniti ambientalnost staro meščanskega stanovanja ter se pokloniti duhu časa, v katerem je bila hiša zgrajena.

Navkljub prvotni želji naročnikov, naj prostori ostanejo kot prej, sta arhitekta ocenila, da jih je za uporabo današnjih stanovalcev potrebno nekoliko preoblikovati. Predlagala sta rušitev vseh predelnih sten, s čimer bi se stanovanje odprlo svetlobi in lepim razgledom ter postalo zračno, prožno in pretočno, obenem pa ohranilo vse potrebne vsebine za sodobno bivanje. Za uresničitev predlagane ideje sta bila ključna poglobljen dialog in zaupanje naročnikov. Le-ta sta z velikim posluhom sprejela predlagane rešitve, kljub temu, da so vključevale obsežnejšo prenovo od sprva predvidene.

Novi posegi v prostor oblikovno izrisujejo jasno ločnico med novim in starim ter tako ohranjajo njegovo avtentičnost. Večji del nove opreme stanovanja je premičen oz. prostostoječ in se tal, sten in stropa zgolj dotika, manjši del pa se z njimi dobesedno zliva oziroma jih ustvarja. Takšne so tri poteze večnamenskih, fleksibilno zasnovanih belih omar. Prva je v dnevnem prostoru in vsebuje del kuhinje ter police s televizijo in gramofonom. Žepna vrata omare omogočajo popolno odpiranje oziroma zapiranje posameznih segmentov omare. Druga omara, ki sega od tal do stropa je v spalnici, v njej so vse potrebne shranjevalne površine. 

Tretja pa v predsobi predstavlja večnamensko, dinamično ločnico med hodnikom ter kopalnico, wcjem in pralnico. Na njej visita igriva stena za obešanje klobukov in torbic ter omarica v kopalnici. S temi tremi potezami in kompaktnimi volumni, sta arhitekta sprostila in odprla preostali prostor stanovanja, ki ga zdaj uporabnik lahko sproti prilagaja svojim potrebam in življenjskemu slogu.

Če je nova oprema stanovanja namenoma oblikovni kontrast prvotnih elementov, pa jih njena materialnost, ravno tako namenoma, povzema. Okvirji prehodov prostorov so oblečeni v hrastov furnir, ki se navezuje na obstoječ hrastov parket. Obnovljen, belo oljen, smrekov ladijski pod v spalnici, se odslikava na lesenih ročajih omare iz neobdelane vezane plošče. V kopalnici pa, tako kot prej, ni keramičnih ploščic. Na stenah je preprosto pralni omet, na tleh pa svetlo siv teraco, ki je sodobna različica prvotnega tlaka servisnih prostorov. Arhitekta sta tudi pri novi opremi želela ohraniti in poudariti pristnost materialov. Izbrala sta brezovo vezano ploščo pretežno obarvano belo, ki poudari svetlost in prostornost stanovanja, prikaz materiala (lesa) pa se zgodi na njenih robovih, obenem ročajih omar, ki so zgolj obrušeni in oljeni.

Prostostoječa oprema v stanovanju je eklektična mešanica sodobnega in retro pohištva. Okoli hrastove jedilne mize so nanizani različni črni stoli - nekateri obnovljeni in s spominsko vrednostjo, drugi novi vendar retro, kot sta 4455 Rex Kralj naše oblikovalske ikone Nika Kralja ter Vitrin DSW oblikovalcev Charlesa in Ray Eames. Siv Ikein, kavč in počivalnik Lupina (Rex Kralj) s hrastovo mizico Bella (Hay) ustvarjata udoben ansambel za druženje in sproščanje. V predsobi (še vedno) stoji tudi skrbno obnovljena nizka omarica - staroselka iz obdobja prejšnega domovanja.

Posebna pozornost je bila namenjena tudi osvetlitvi stanovanja. V želji, da bi čim manj posegali v stene in stropove z originalnimi polkrožnimi zaključki, so večino svetil vgradili v opremo. Splošna osvetlitev prostorov je dosežena, kot včasih, s svetili, ki visijo iz stropa sredi prostora. Po vzoru luči - žarnice na leseni palici - ki visi v vhodni veži Malega nebotičnika, so se odločili za preproste in nevpadljive viseče žarnice, brez senčil. Poudarek predstavljata izbrani svetili italijanskega proizvajalca Flos v dnevnem prostoru – konzolna svetilka 265 nad mizo in svetilka Parentesi ob kuhinjskem otoku. Obe svetili sta fleksibilni in služita različnim funkcijam osvetlitve.

Četudi se naša življenja in načini bivanja nenehno spreminjajo, različni slogi in trendi prihajajo in odhajajo, bo preteklost vedno obstajala kot neskončen vir navdiha. Arhitekti se lahko na nešteto načinov ozirajo in odzivajo na preteklost, pri tem pa je pomembno, da snujejo prostore, ki so smiselni odsev svojega časa, brez omejitev in nareka zgodovine. Preteklost je večplastna in združljiva z novim, sodobnim, če se le-to oglaša samozavestno in s svojim glasom.

Galerija