Hiša na Teslovi | Mika Cimolini

Ker je večina dvojčkov in vrstnih hiš nastala med letoma 1950 in 1970, se njihovi trenutni uporabniki soočajo z izzivom, kako jih prilagoditi sodobnemu načinu bivanja. Omenjene hiše imajo pogosto neugodne tlorise, saj so predeljene na več manjših sob, ki nasprotujejo sodobnim težnjam po odprtosti in povezanosti bivalnih prostorov. Takšno je bilo tudi stanje v hiši na Teslovi, katere prenove se je lotila arhitektka Mika Cimolini.

Hiša na Teslovi, zgrajena leta 1959, je bila potrebna temeljite prenove in adaptacije v skladu s potrebami mlade družine z otroki. Arhitektko je gnala želja iz obstoječe zasnove iztisniti kar največ, pa čeprav se je bilo treba za dosego tega cilja spopasti s številnimi ovirami. Poleg odgovora na vprašanje, kako na parceli, veliki le 368 m2, pričarati občutek vile z vrtom, je prenova zahtevala veliko birokracije, saj gre za spomeniško zaščiteno stavbo. Zaradi tega so bili postopki pridobivanja zahtevanih dovoljenj zamudni in kompleksni.

Projekt sestoji iz prenove obstoječega objekta in gradnje prizidka. Arhitektka je objekt prenovila skladno z zahtevami spomeniškega varstva, kar pomeni, da so se ohranile vse ključne značilnosti fasade hiše, kot sta pozicija okenskih odprtin in enotno ostrešje. Prenovljena leva polovica dvojčka se tako še vedno zrcalno ujema z desno in nadaljuje vizualno podobo celotne ulice. Edina večja sprememba na fasadi je veliko panoramsko okno, ki je nadomestilo nekdanji balkon.

Ključni poseg za izboljšanje kvalitete bivanja v hiši se je pravzaprav zgodil za njo, kjer je Mika Cimolini obstoječemu objektu dodala pritlični paviljonski prizidek. Ta predstavlja novo središče doma, saj je vanj umeščen osrednji bivalni del hiše z dnevno sobo, jedilnico in kuhinjo. Teren, na katerega se umešča prizidek, je zaradi višinske razlike med ulico in vrtom dvignjen za en meter. Ta na videz nepomembna poteza je bila ključna za vzpostavitev neprekinjene povezave prizidka z vrtom, torej interierja z eksterierjem, ki je bil z objektom prvotno povezan s stopnicami. Šele tako je lahko vrt polno zaživel in zares postal podaljšek notranjega prostora. Hkrati se vzpostavi tudi nivojska razgibanost pritličja, ki zaznamuje prehod iz starega v novi objekt. Tlorisne dimenzije prizidka so narekovali zahtevani odmiki od parcelne meje na eni in čim večje zelene površine na drugi strani parcele, z velikimi panoramskimi okni pa se prizidek odpira na vzhod in zahod. Orientacija je ravno obratna od orientacije preostale hiše, ki se odpira na sever in jug, z dodanim prizidkom pa nova hiša pridobi dodatno prednost – štiristransko orientiranost.

V obstoječem objektu je arhitektka ohranila prvotno tlorisno zasnovo prostorov, a spremenila njihovo namembnost. Ker je vse dnevne prostore umestila v prej omenjeni prizidek, je hišo v celoti namenila zasebnemu programu spalnic in otroških sob, vanjo pa je umestila tudi vse potrebne servise. Nekdanja dnevna soba v dvignjenem pritličju je postala spalnica za starše s kopalnico in delovno sobo, v nadstropje pa je arhitektka umestila otroški sobi in dodatno kopalnico.

Objekta v smiselno celoto poenoti predvsem materialnost, ki je preprosta in monokromatska. Vodilni so trije materiali: les, siva keramika in tekstil. Les se pojavlja na talnih površinah bivalnih delov hiše, zaznamuje pa tudi pohištvo in vanj integrirane niše, namenjene sedenju in igri otrok. Te niše razgibajo sobe in ustvarjajo kotičke, ki svojo rabo sugerirajo, ne pa tudi zapovedujejo, tako da jih lahko otroci uporabljajo na različne načine. Vsa pohištvena oprema in vsi prostori stanovanja so zasnovani ob upoštevanju hitro spreminjajočih se potreb mlade družine.

Zunanja ureditev je bila eden najpomembnejših posegov, ki je prenovljeni hiši omogočil, da je resnično zaživela. Cilj je bil ustvariti vrt, primerljiv s tistimi, ki ga imajo stare vile, pa čeprav na precej manjši parceli. To pomeni, da je bilo treba razmisliti, kako na zelo omejenem številu prostih kvadratnih metrov pričarati več različnih ambientov, od zasebne terase do zelenice, dovoza do garaže in širokega dostopa do vhoda. K ohranjanju občutka hiše v zelenju pripomore tudi zelena streha prizidka, ki izboljšuje energetske lastnosti objekta. Prizidek je bil na splošno zasnovan trajnostno in kot nizkoenergetski objekt prejel tudi subvencijo Eko sklada. Dostop do vhodnih vrat in garaže je zasnovan pragmatično, posebnost pa je del vrta, ki se odpira na ulico in za zdaj ni zamejen z ograjo. V tujini to niti ni preveč presenetljivo, pri nas pa je to redkost; načeloma se kot po zapovedi obdamo z zidom ali visoko kovinsko ograjo. Na dvorišču, obrnjenem proti cesti, je poleg dovoza v garažo urejena tudi površina za parkiranje dodatnih avtomobilov.

Posebnost, ki jo je za konec vredno omeniti in izpostaviti, je za naš prostor nekoliko nekonvencionalno sodelovanje med arhitektko in naročniki. Arhitektka Mika Cimolini je bila v projekt namreč vključena že v fazi iskanja nepremičnine, kar pri nas ni uveljavljena praksa, čeprav ponuja mnogo prednosti. Naročniki so lahko na podlagi arhitektkinega znanja in poznavanja prostorsko-zakonodajnih omejitev predvideli možne probleme, na katere bi sicer naleteli šele po nakupu nepremičnine in začetku projektiranja. Tesno sodelovanje je tako vodilo do racionalnejših odločitev in manj nepričakovanih ovir med prenovo. Kot povzema arhitektka: »Arhitektova naloga je branje urbanega tkiva in njegovih omejitev, s čimer investitorju pomaga uresničiti njegove želje.«