a2o2 arhitekti | Nikoli dokončana hiša, M21

^{izbor in besedilo: Špela Rogel}

Hiša ob zelenem pasu ljubljanske Gradaščice je ena od številnih predmestnih hiš, zgrajenih na prelomu stoletja. V stotih letih, odkar je bila zgrajena, sta bila njena zidano jedro ter lesena skeletna konstrukcija mnogokrat prezidana in preplastena. Prostori v hiši so bili majhni, razmeroma temni in nepovezani, visoko pritličje pa povsem odrezano od zelenega vrta ob hiši. Mlada družina, naslednja v vrsti tistih, ki so se lotili njene prenove, si je želela nekaj povsem nasprotnega – svetel in zračen ambient z veliko kuhinjo in odprtim bivalnim prostorom, ki bi se nadaljeval na velik vrt za hišo, ter pogled na romantično zeleno obrežje pritoka Ljubljanice, ki se ponuja iz nadstropja.

Strogo omejena sredstva, namenjena prenovi, so narekovala racionalnost zasnove in temeljit razmislek o posegih, s katerimi bi bilo mogoče doseči želen učinek. Arhitektom studia a2o2 je z obilo iznajdljivosti in domiselnosti uspelo najti navdihujočo rešitev. Pri tem jim je bilo v pomoč tudi tvorno sodelovanje z naročnikoma, ki sta s svojim odprtim, sproščenim in sodobnim odnosom do življenja in prostora podprla njihova prizadevanja.

Odločili so se za tri glavne poteze. Hiši so popolnoma slekli vse z leti nabrane plasti notranjih oblog in v končanem ambientu razkrili njeno surovo materialnost. V pritličju so z velikimi odprtinami v predelnih stenah ustvarili svetel odprt krožno povezan bivalni prostor s kuhinjo, jedilnico in dnevnim kotičkom. Z veliko stekleno steno ter širokim stopniščem pa so bivalne prostore vizualno in fizično povezali z vrtom, ki tako postane del ambienta oz. dnevna soba na prostem.

Zunanji gabariti in zunanjost hiše so ostali enaki kot prej, prav tako tudi razporeditev notranjih prostorov. Poleg že omenjenih treh potez so bila dela na objektu usmerjena predvsem k vzpostavitvi razmer, primernih za sodobno bivanje, s poudarkom na doseganju zdravju prijaznega in trajnostnega bivalnega okolja. Zaradi boljše toplotne izolacije stavbe je bila v prazen prostor med lesenimi nosilci obodnih sten vpihana naravna izolacija iz celuloznih vlaken, ki je izdelana z recikliranjem očiščenega časopisnega papirja. Ta postane z dodatkom mineralnih soli ognjevaren in odporen proti plesni, poleg tega pa ima tudi odličen toplotnoizolacijski in zvočnoizolacijski učinek. Objekt je priključen na plinovodno omrežje, zaradi dotrajanosti pa je bilo treba zamenjati vse notranje strojne in elektroinštalacije. Okna so bila le obnovljena in z notranje strani prebarvana v belo barvo.

Podoba interierja se je izoblikovala spontano med deli na objektu. Med luščenjem oblog sta se razkrila zanimiva lesena konstrukcija in lesen strop hiše, ki so ju želeli arhitekti in naročnika izpostaviti v interierju. Nove odprtine v predelnih stenah so bile podprte z vitkimi kovinskimi okvirji in nato spet zaprte, uspela pa je sanacija lesenega stropa. Izpostavljeni strop, sestavljen iz patiniranih lesenih desk, tako postane najmarkantnejši element interierja, ki vizualno poveže bivalne prostore, z obnovljenimi starimi lesenimi stopnicami pa se nadaljuje tudi v obe nadstropji.

V prostorih so uporabljeni svetli in naravni materiali. Zanimiv in za zdaj še redko uporabljen element interierja je ilovnati omet na lesenih stenah, obloženih s trstiko. Ta odlično uravnava vlago in absorbira škodljive snovi iz zraka, pozitivno pa vpliva tudi na bivalno klimo in preprečuje nastanek plesni. Malce groba, neenakomerna površina ometa, prebarvanega z apneno barvo, vnaša v prostor dodatno teksturo in občutek edinstvenosti. Skupaj z belimi lesenimi tlaki ustvarja toplo belo lupino, ki je antipod materialnosti novega pohištva in obenem ambient, ki mladi ustvarjalni družini omogoča, da svoj dom dopolnjuje, nadgrajuje in spreminja v skladu s svojimi potrebami in željami.

Kdaj je stavba torej končana? Ali, bolje rečeno, kdaj stavba preneha biti končana? Lahko bi rekli, da arhitektura nekajkrat v svojem življenju doseže »zaključno« točko, vmes pa se odmika od svoje dokončane oblike in se premika k novi obliki dokončanosti. Arhitektura nima idealne, popolne oblike, ki bi bila kadar koli veljavna in dokončna. Kljub domnevnemu »zaključku«, doseženemu v določenem trenutku, se bo stavba še naprej spreminjala, saj se bo spreminjal tudi kontekst, ki je temelj vsake arhitekturne rešitve. Zakaj nas privlačijo spremembe? Stanje »dokončanosti« je zadovoljujoč trenutek, vendar je zanimivo le omejen čas, saj ne povzroča intelektualne napetosti. Odgovorov, ki so nam dani, se pač hitro naveličamo. Morda je zato nedokončano stanje pogosto zanimivejše od končanega? Omogoča nam, da nalogo dokončanja prepustimo svoji domišljiji, obenem pa nas stalno draži. Tako si še vedno in nenehno prizadevamo za dokončanje. Arhitekturo ta napetost nenehno poganja naprej.

Detajl – ilovnati ometi Ilovnati ometi so zmes ilovice, peska in vezivnih vlaken v poljubnih kombinacijah in razmerjih. Medtem ko deluje pesek kot skelet ometa, služi ilovica kot vezivo, vlakna pa kot potrebna mikroarmatura. Na voljo je grob in fin oziroma dekorativen omet v različnih barvnih odtenkih. Po navadi gre za že pripravljene mešanice, ki se mešajo zgolj z vodo. Ilovnati ometi so cenjeni zaradi svojih izjemnih lastnosti. V prostoru delujejo kot idealen izmenjevalnik vlage. Če je v prostoru ometana približno ena tretjina zidnih oziroma stropnih površin, ilovnati omet že pridobi to svojo funkcijo, seveda pod pogojem, da je nanešen v debelini minimalno 15 mm. Ilovnati omet je zelo hvaležen material tudi v povezavi z grelnimi elementi, kot je stensko gretje ali zidane peči. Tega materiala namreč razlike v temperaturi ne načenjajo oziroma ne povzročajo nezaželenega pokanja. Obenem pa ilovnati omet poleg izjemnega akumuliranja toplote omogoča tudi sevanje toplote z določeno vsebnostjo vlage, zaradi česar se prostori nikoli prekomerno ne izsušijo. Sposobnost uravnavanja vlage in absorbiranja škodljivih snovi iz zraka pozitivno vpliva na bivalno klimo. pH vrednost ilovice je 7,1, zato preprečuje nastanek plesni, ne draži kože in ne povzroča alergij. Delo z ilovnatimi ometi poteka podobno kot s preostalimi ometi na osnovi apna in/ali cementa. Le veliko prijetnejše je, saj ilovica ni agresivna do kože niti do drugih materialov na gradbišču (npr. leseno masivno stavbno pohištvo). Izvedba se razlikuje le pri finalni obdelavi, ki zahteva nekaj izkušenj in občutka. Ilovnati omet se lahko nanaša na vpojne mineralne podlage, kot so žgana opeka, betonski zidaki, beton in podobno. Z njim pa lahko omečemo tudi podlage rastlinskega izvora, kot so les, slama, trstika in tako dalje. Pred nanašanjem debeloslojnega ometa na lesene površine je treba namestiti trstično pletenje, ki daje ometu potreben oprijem. Tankoslojni oziroma dekorativni ometi se lahko nanašajo tudi na že obstoječe podlage, na vse vrste suhomontažnih plošč in celo na različne lesne plošče.