Napisala: Špela Rogel
Sodobno mesto je dinamično razvijajoč se edinstven pojav. Vzporedno z razvojem mesta pa se spreminjajo tudi potrebe njegovih prebivalcev in posledično sama ideja optimalnega urbanega bivališča.
Sodobni meščan je mobilen, a obenem spoštuje naravo ter zavestno goji idejo o racionalni porabi virov. Želi si varno okolje, čim krajši prevoz na delo in domov, dostopnost različnih storitev in čim več časa za sproščujoče prostočasne aktivnosti. Želi si stik z naravo. Pripravljen se je zadovoljiti z manj prostora, če ga to ne prikrajša za udobje in kakovosten življenjski slog. Sodobno urbano bivališče mora izpolnjevati vse te zahteve.
Mnogim v Sloveniji predstavlja ideal bivanja še vedno lastna stanovanjska hiša z vrtom. Medtem ko je to v podeželskem in primestnem okolju za zdaj še povsem uresničljivo (največkrat v že zgrajenih, a žal večinoma prevelikih in potratnih hišah, ki so jih zgradili naši starši ali stari starši), pa je ideja o lastni novi stanovanjski hiši z vrtom v vedno bolj zgoščenem mestu, v katerem primanjkuje primernih parcel za gradnjo, že skorajda utopična oz. rezervirana za premožne.
Ali obstaja rešitev, ki omogoča racionalno porabo sredstev, zemljišč in naravnih virov ter obenem meščana ne prikrajša za udobje in kakovosten življenjski slog? Odgovor na to vprašanje je naloga, ki zahteva drugačen, konceptualni pristop.
Zanimivega izziva sta se lotila arhitekturna biroja Gregorc Vrhovec arhitekti (Vanja Gregorc Vrhovec in Aleš Vrhovec) ter Coinhab (Taja Benčina in Martin Pelcl), ki se poleg arhitekturnega načrtovanja vsak na svoj način ukvarjata tudi z razvojem in izvedbo projektov.
Že nekaj let prej sta arhitekta Vanja Gregorc Vrhovec in Aleš Vrhovec na na videz neuporabni 50 metrov dolgi in zgolj osem metrov široki parceli ob Celovški cesti v Ljubljani zgradila vizionarsko dvostanovanjsko hišo in zanjo prejela zlati svinčnik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije.
Tik za parcelo nagrajene hiše pa je bila na padajočem terenu na voljo še ena, na prvi pogled ravno tako za gradnjo neprivlačna parcela. Od Celovške ceste, ene od treh glavnih mestnih vpadnic, jo loči le pas stanovanjskih hiš, obenem pa se parcela skoraj dotika gozda in vznožja Polhograjskih dolomitov. Lokacija torej omogoča hiter stik z mestom in vsemi živahnimi aktivnostmi, ki se dogajajo v njem, na drugi strani pa nudi umirjeno okolje in neposreden stik z naravo.
Da bi zadostili vsem uvodoma naštetim zahtevam za kakovostno sodobno urbano bivanje ter obenem izkoristili danosti in prednosti parcele, so se arhitekti odločili za urbanistično in arhitekturno tipologijo, ki jo občinski prostorski načrt opisuje s pojmom verižne hiše.
Od klasičnih vrstnih se verižne hiše razlikujejo v tem, da niso postavljene druga ob drugo v ravno vrsto, temveč so med seboj zamaknjene tako v horizontalni kot tudi v vertikalni smeri (zaradi padajočega terena). Zamiki ustvarjajo razgibane zunanje ambiente – manjše terasaste vrtove, ki so zato intimnejši in nudijo stanovalcem dovolj zasebnosti tudi v notranjosti hiš.
Sledeč načelu racionalnosti (racionalni porabi sredstev, zemljišč in naravnih virov), so hiše za slovenske razmere relativno majhne – skupna površina posamezne dvoetažne hiše znaša le okoli 100 m2. Arhitekti jih pravzaprav opisujejo kot stanovanja z majhnimi vrtovi in parkirnimi mesti.
Zunanjost je bela, minimalistična in racionalno zasnovana. Velike okenske odprtine omogočajo, da v notranjost prehaja obilica naravne svetlobe, hkrati pa optično pomanjšajo objekte. Okna različnih velikosti so oblikovno poenotena s špaletami, ki preprečijo pretirano monoton videz fasade in obenem individualizirajo posamezne enote.
Posebnost tega projekta je tudi to, da so pobudo zanj dali arhitekti. Ti so sprva sami investirali v nakup parcel, pripravo projektov in pridobitev vseh potrebnih dovoljenj, zavezali pa so se tudi vodenju projekta. Po pridobitvi dovoljenj, potrebnih za gradnjo, so posamezne hiše in parcele prodali.
Pomembno jim je bilo namreč, da v zasnovo in izvedbo čim prej vključijo bodoče stanovalce. Objekti so zasnovani tako, da je možno njihovo notranjost povsem prilagoditi potrebam lastnikov (nosilne so zgolj zunanje stene). Ti so bili tako intenzivno vključeni v zasnovo notranjih prostorov.
V pritličju so pretežno bivalni prostori, v nadstropju pa spalnice s kopalnico. Zunanje površine, izgubljene zaradi gradnje objektov, so nadomestile terase na strehah. Te nudijo stanovalcem dodaten prostor na prostem z lepim pogledom na gozd. Hiše so bile kupcem predane v tretji gradbeni fazi.
Mini soseska verižnih hiš se – tako kot mesto – po končani gradnji razvija naprej. Stanovalci so si okolico svojih stanovanjskih enot nekoliko prilagodili. Na vrtovih so postavili lope, ograje in drugo opremo, ki oblikovno in konceptualno sicer odstopajo od celote, a obenem odražajo njihove trenutne potrebe in želje ter njihovo individualnost in identiteto. Z drugimi besedami: soseska živi!
Projekt
Ime projekta: Verižne hiše Celovška |
Arhitektura: Vanja Gregorc Vrhovec in Aleš Vrhovec (Gregorc Vrhovec arhitekti), Taja Benčina in Martin Pelcl (Coinhab d.o.o.) |
Interier (objekt 2): Taja Benčina in Martin Pelcl (Coinhab d.o.o.) |
Fotografija: Damijan Švarc, Taja Benčina |
Investitor: Arhipro d.o.o., Taja Benčina in Martin Pelcl |
Leto načrtovanja: 2016 |
Leto izvedbe: konec 2018 in začetek 2019 je potekala 3. GF, notranjost objekta 1 in 2 izvedena 2019, notranjost objekta 5 izvedena 2020, 4 in 3 še nista dokončana |
Površine: Bruto površina posameznega objekta: 119 m² |