Brezčasna Hiša Hribljane | Medprostor

^{izbor in besedilo: Špela Rogel}

V objemu gozdov razen občasnega srečanja z medvedom vlada mir. Na parceli mimo ruševin starega mlina teče potok Jazbine, čez cesto pa se pobočje, kjer je pozimi lokalno sankališče, spušča v dolino. V naravnem zavetju borovega gozdička tik pod vrhom travnatega pobočja stoji hiša. Oblikovana je zadržano v razmerjih nekdanjih gospodarskih poslopij in v nevsiljivih materialih. Kljub svoji velikosti je v širši perspektivi pokrajine skoraj neopazna. 

Izrazito podolgovata zasnova hiše sledi padajočemu terenu, dotika pa se ga le toliko, kot je res nujno, prek šestnajstih točkovnih temeljev. Senčna fuga med hišo in terenom poudarja vtis, da hiša pravzaprav lebdi nad terenom. Edini v zemljo vkopan del hiše predstavlja parkirišče, skrito v zajedi pod hišo. Od tam do glavnega vhoda z dvovišinskim rastlinjakom je med drevesi speljana pot. 

Dolžino hiše poudarja vzdolžna členjenost lesene fasade, prečno pa jo prekinjajo zajede in odprtine, ki pomensko odstirajo programe v notranjosti. Iz skoraj povsem zastekljenega prehodnega prostora vstopimo v glavni bivalni prostor hiše - kuhinjo z obsežno jedilnico in pečjo, ki kuhinjo poveže z dnevnim prostorom. Ob notranji klančini, ki vodi do delavnice na zgornjem koncu hiše, so nanizani zasebnejši programi ter stopnice v zgornje nadstropje, kjer so spalnica za goste, otroška soba, ki se odpira na zimski vrt, ter delovni in kontemplativni prostor z razgledom na bore. 

Hiša upošteva lokalno tradicijo gradnje lesenih stavb, vendar jo inovativno prepleta s tehnološko naprednimi rešitvami, kot so velike izolativne steklene površine brez vidnih okvirjev, ki naravi odpirajo pot v notranje prostore, stanovalcu pa omogočajo intenzivno, a varno sobivanje z njo vseh urah dneva in v vseh letnih časih. Sprehod vzdolž notranjosti hiše je kot izkušnja hoje skozi gozd. Steklene (prazne) površine se izmenjujejo s polnimi, prostori se odpirajo in zapirajo. Ustvarja se zavezništvo med človekom in naravo. 

Preplet tradicionalnega in sodobnega se ponovi tudi pri izvedbi oz. natančneje izdelavi hiše. Dosledna sodobna modularna zasnova hiše je omogočila učinkovito prefabrikacijo njenih sestavnih delov iz masivnega lesa. Les - naraven, pristen, tradicionalen stavbarski material, je bil s pomočjo najsodobnejših računalniško vodenih strojev razrezan, obdelan in sestavljen v posamezne sklope, ki so bili pripeljani in sestavljeni v celoto na lokaciji. Tam je zdaj zopet prepuščen naravi (od koder je prišel) in podvržen vsem njenim vplivom. 

Siveč lesen ovoj hiše dopolnjuje patinirana pločevina strehe, s katero se skupaj odzivata na zunanje razmere, se spreminjata in starata. Naravni materiali so uporabljeni tudi za opremo in zaključne sloje znotraj hiše. Ročno izdelana opeka kot talna obloga povezuje večino pritličja hiše, kokos pa jo nadomešča tam, kjer je zaželena mehkejša talna obloga. Vse predelne stene so lesene.  

Hiša Hribljane s svojo materialnostjo in zasnovo ne izkazuje le ekološke občutljivosti, temveč krepi čustveno navezanost stanovalcev na pokrajino. Ni le neodvisna struktura, temveč sodeluje in je v stalni interakciji z okoljem, ki jo obdaja. Je kot drevo v gozdu, del večjega organizma, del celote. S svojim obstojem ne moti, temveč izboljšuje in osmišlja razmere na prehodu med zaselkom in nedotaknjeno naravo. 

Kakovosti arhitekturnega dela običajno ne prepoznamo le po njegovi estetiki. Mojstrovina običajno združuje številne različne vplive in lastnosti v koherentno celoto, ki jo z eno besedo lahko opišemo kot brezčasno. To pa je pojem, ki ga je težko razložiti z besedami.

Brezčasna arhitektura ima močan občutek za lokacijo, ki se odraža v njeni geometriji, uporabi materialov, zgodovinskem kontekstu in povezavi z okoliško pokrajino. To pomeni, da sodi tja, kjer je, in si je ne morete predstavljati nikjer drugje. Je premišljena, namerna in deluje, tako zdaj kot v prihodnosti. Sčasoma se njeni materiali spreminjajo in starajo ter s tem postanejo del njenega značaja. Izžareva občutek trajnosti in poštenosti, zaradi česar se zdi pristna in poglablja naše spoštovanje do nje.

Hiša Hribljane je brezčasna. Ali, kot je ob razstavi biroja Medprostor v Galeriji Dessa (okt. 2021) zapisal in utemeljil arhitekt Maroje Mrduljaš „veččasovna“. Združuje številne kontrastne lastnosti in izhodišča, introvertiranost/ekstravertiranost, vernakularnost/sodobnost, organskost/modularnost. Deluje enostavno, a globlji pogled razkrije, da je enostavno genialna rešitev arhitektov, ki odgovarja na tako kompleksna vprašanja.

Načrti:

Galerija :