Matej Gašperič: Hiša za najlepša leta

Katera leta so najlepša leta?

Matej Gašperič pove, da so to »moja leta, vaša leta, za vsakogar neka druga leta...« Specifično življenjsko obdobje, ki ga je arhitekt materializiral s Hišo za najlepša leta, pa so konkretno leta naročnikov, ki sta se po odselitvi otrok znašla sama v ogromni, vsekakor preveliki hiši. Ker nista želela biti sužnja velike kvadrature, sta se odločila za gradnjo nove, manjše hiše, ki pa bi vseeno omogočala gostitev in nastanitev otrok, ki starše redno obiskujejo. 155 m2 velika hiša za zagotavljanje želene in pričakovane bivanjske kvalitete ter funkcionalnosti še vedno potrebuje marsikaj, kar običajno pripisujemo večjim družinskim hišam. Arhitekt je zato veliko pozornosti namenil razmisleku o frekvenci, času in načinu uporabe posameznih prostorov glede na različne scenarije. Ob tem je časovno manj koriščene, a vseeno nujno potrebne prostore osmislil z dvema ali več funkcijami. Hiša je zaradi pogostih obiskov otrok razdeljena na dve enoti: na približno 130 m2 velik osrednji bivalni del namenjen naročnikoma, in na manjše krilo za goste. To krilo vsebuje spalni del s savno in se odpira proti jugu na vrt, na severu pa se s kolesarnico povezuje z vstopnim delom in parkirnimi prostori. Sem, na sredino dolge dvokapne lamele z glavnimi bivalnimi prostori, je umeščen tudi vhod v hišo.

Hiša, ki visi

Že ob prvem stiku s to kar 32 metrov dolgo lamelo lahko opazimo, da hiša sledi naravnemu padcu terena, zaradi česar nekoliko »visi«. Njena edinstvena, viseča pojavnost pa ni plod samovoljne odločitve arhitekta ali njegove težnje po estetizaciji in spektakularnem izgledu. Če želimo dojeti bistvo te unikatne arhitekturne rešitve, moramo najprej razumeti topografski kontekst parcele ter željo po pritlični hiši. Parcela je dolga in ozka ter v smeri proti jugu pada za štiri stopinje. Orientacija in proporci hiše sledijo parceli. Hiša je dolga in ozka, kakor je dolga in ozka parcela. Z željo po referiranju na tipologijo pritličnih vaških hiš v okolici pa se je pojavilo vprašanje, kako kljub padajočemu terenu zgraditi pritlično hišo. Štiristopinjski padec terena se na prvi pogled sliši malo, vendar pa to v realnosti pomeni za celo etažo višji južni konec hiše od severnega. Običajne, s plastnicami vzporedne pritlične hiše, na takem terenu ne bi mogli zgraditi, saj bi bila zaradi velikih višinskih razlik dvonadstropna. Problem, ki ga je bilo na prvi pogled nemogoče rešiti, je Mateja Gašperiča pripeljal do inovativne rešitve: če hiša visi, je lahko pritlična kljub obstoječemu terenu.

Kontekst

Odločitev za »visečo« hišo terenu raje sledi, kot da bi njegovo topografijo poskušala izumetničiti in prisilno modificirati. To pa ni edina odločitev, podrejena kontekstu, v katerega se hiša umešča. Kot smo namignili že zgoraj, je arhitekt želel slediti tudi značilnostim tradicionalne gradnje starega vaškega jedra. Ozka in dolga hiša je tako sodobna interpretacija preproste kmečke hiše, s tem pa ostaja zvesta svojemu lokalnemu kulturno-zgodovinskemu kontekstu, s svojim proporcem pa aludira tudi na vaško cerkev v ozadju. Vtis ruralne skromnosti daje že surova lesena ograja parcele, še posebej pa pride do izraza s horizontalnimi lesenimi lamelami na fasadi. Te se referirajo na konstrukcijo kozolcev, tega tako značilnega arhitekturnega elementa slovenskega ruralnega okolja. Lamele so dodatno funkcionalno osmišljene kot senčila, ki blokirajo sončne žarke čez dan, ko je sonce visoko na nebu, ko je zjutraj in zvečer nizko, pa jih prepuščajo v notranjost. Občutljivosti za lokalni kontekst se je Matej Gašperič »nalezel« predvsem od svojega mentorja, svetovno znanega avstralskega arhitekta Glenna Murcutta. Murcutt slovi po izjemni pozornosti, ki jo namenja topografskemu, podnebnemu in kulturnemu kontekstu lokacije, kamor umešča svoje arhitekturne objekte. Ker želi lokacijo izkustveno spoznati v vseh njenih dimenzijah, letnih časih in vremenskih pogojih, za natančo analizo vseh dejavnikov porabi tudi več kot leto dni. Murcuttov rezultat je vedno arhitektura, ki na dan kontekst odreagira s strahospoštovanjem. Okolice ne želi preglasiti, pač pa z njo tvoriti novo harmonično celoto, ki poleg vsega omogoča še kvalitetno sodobno bivanje. 

Tlorisna zasnova hiše

Hiša za najlepša leta tudi s svojo tlorisno zasnovo iz lokacije poskuša izvleči največ. Osrednji bivalni del, umeščen v dolgo lamelo, je v zasnovan kompaktno, a zelo prostorno. Vsebuje vse, kar naročnika potrebujeta za svoje bivanje, poleg logičnega sosledja prostorov pa je program razporejen predvsem v odnosu do okolice. Na severni konec lamele je umeščena spalnica s kopalnico in vgradnimi garderobnimi omarami. Ta del hiše je relativno zaprt in z okolico komunicira samo z dvema oknoma. Zaradi želje po pritlični hiši in topografije je program razdeljen na tri ploščadi različnih višin, ki so sosledno povezane v enotni prostorski kontinuum. Ker se prostori pretakajo eden v drugega, je arhitektu kljub 32m dolžine uspelo ustvariti hišo brez hodnika, ki je sicer ena najbolj potratnih in neuporabnih površin. Na srednjo, največjo ploščad so v centralno jedro umeščeni pisarna, utility, shramba in dnevno stranišče, ki se počasi prelijejo v prostorno kuhinjo z jedilnico z zahodno orientacijo. Od tukaj je skozi veliko drsno okno mogoč dostop do prve terase, namenjene druženju in pogostitvi več ljudi. Na to teraso se odpira tudi krilo za goste. Na najnižji ploščadi je zadnji prostor sosledja, to je dnevna soba z veliko knjižno omaro. Zaradi popolnoma zastekljene fasade gre za najbolj zračen in svetel del hiše, ki odpira poglede daleč v neokrnjeno naravo. Dnevna soba se steka v drugo, manjšo teraso, namenjeno poležavanju ali druženju v dvoje.

Materialnost in konstrukcija

Značilnost Gašperičeve arhitekture je gradnja lesenih hiš, pri čemer tudi Hiša za najlepša leta ni izjema. »Vse hiše, ki jih delam, so lesene. Ta material mi je zelo blizu predvsem zato, ker so take hiše narejene bistveno hitreje, bivalno ugodje pa je neprimerljivo z drugimi. Dodatna prednost je, da so trajnostne,« pripoveduje arhitekt o svojem navdušenju nad materialom. Gradnja hiše je potekala samo šest mesecev. Konstrukcijsko gledano je še posebej zanimiv detajl strehe iz kovinskega paličja. Arhitekt je tak detajl zasoval zato, ker je želel ohraniti odprte, zasteklene špide, ob enem pa v tem delu simulirati vertikalni leseni opaž, ki je tipičen za objekte na podeželju. Les je vseprisoten tudi v notranjosti, kjer poudarek interierja predstavlja betonski kamin, umeščen med dnevno sobo in jedilnico. V oči nam pade tudi živo rdeč dimnik, ki s svojo barvo simbolizira toplino doma. Kamin z natančno določenimi dimenzijami prostora medseboj deloma zamejuje, a ohranja njuno vizualno povezavo. Ideji bivanja z lesom je arhitekt sledil tudi pri izbiri notranje opreme, kar pride najbolj do izraza pri stropnih lučeh Storž, razpršenih po celi hiši. Luči slovenskih oblikovalcev Vehovar s furniranimi ploskvami prostor ponoči osvetljujejo z idlično ambientalno svetlobo, zaradi njihove ekspresivne oblike pa kakršen koli dodatni dekor stanovanja niti ni potreben. Proces snovanja je arhitekt opisal kot »dolga, a zelo prijetna srečanja, ki so se pričenjala pozno popoldan, nato pa so se s pravimi gurmanskimi doživetji, ki jih je pripravljala naročnica, nadaljevali pozno v noč.«

OSNOVNI PODATKI O PROJEKTU: