Hiša za preproste užitke | Biro Gašperič

Zasnova hiša, ki meri 135 m2, je preprosta in racionalna, a obenem do popolnosti izkorišča naravne danosti parcele. To je najbolj razvidno v zasnovi stika hiše s terenom, pri čemer se hiša na rib naslanja s teraso zgornjega nadstropja, proti ravnici pa odpira z velikimi panoramskimi okni in prostorno teraso. 

Konstrukcijska in materialna zasnova hiša spominjata na sodobno reinterpretacijo toplerja. Lahko bi rekli, da gre za pristno leseno hišo, saj ni lesena le fasada, pač pa celotna konstrukcija hiše. Fasada je prezračevana in izdelana iz kakovostnega macesnovega lesa, ki bo z leti pridobil lepo, sivo patino. Strešna kritina je položena tako, da sledi vzorcu tradicionalnega polaganja kritine. 

V hišo nas povabi dolga, vijugasta pot ob robu parcele, ki nas pripelje vse do vhoda, zaznamovanega s tankim, skoraj nezaznavnim nadstreškom. Znajdemo se v veži, ki jo od osrednjega dnevnega prostora ločuje leseni kubus – garderobna omara. V notranjosti prav tako prevladujejo naravni materiali: ilovnati stenski ometi in lesena tla pričarajo domače, toplot vzdušje. Iz vseh prostorov se odpirajo lepo pogledi proti idilični okolici. Strop oziroma medetažna plošča, ki jo podpirajo leseni nosilci, dajeta notranjim prostorom umirjen ritem.

Osrednji dnevni prostor je dobro povezan z zunanjo teraso, tako da se lahko bivanje poleti razširi tudi na zunanje površine, v senco drevesnih krošenj. Ta del hiše je arhitekturno gledano še posebej zanimiv, saj ga podpira močan in dolg betonski zid z ekspresivnim odtisom lesenih opažev. S to gesto se je arhitekt navezal na glavni materialni gradnik hiše – les, čeprav je moral zaradi statičnih zahtev po togosti konstrukcije uporabiti drugi konstrukcijski material. 

Pretočna dnevna soba se kontinuirno nadaljuje v kuhinjo z jedilnico. Kuhinja sestoji iz stenskega dela, kjer so kuhinjske omarice odete v temno sivo barvo, otok pa v leseni furnir. Zanimiva je tudi povezava kuhinje s shrambo, umeščeno v zaledje nosilnega betonskega zidu. Shramba je tako popolnoma nemoteča in skrita, obenem pa dobro povezana s kuhinjo.  

V zgornjem nadstropju se ob dolgem vzdolžnem hodniku nizajo spalni prostori in kopalnica. Hodnik zaznamuje dolgo panoramsko okno, ki nudi poglede proti hribu, osvetljuje in optično poveča hodnik, obenem pa poudarja njegovo vzdolžnost. Knjižnica z delovno mizo ob oknu iz hodnika naredita nekaj več kot le prehoden prostor – hodnik tvori dodatno delovno sobo. 

Okna sob v zgornjem nadstropju so velika in spuščena relativno nizko proti tlom, zato kljub strmemu naklonu strehe sobe delujejo velike, svetle in zračne ter so dobro vizualno povezane z okolico. 

Dostop do severne terase je mogoč iz spalnice. Zaradi svoje orientacije in umestitve pod hrib severna terasa nudi prijetno senco v vročih poletnih dneh in nekoliko bolj zaseben ambient, obrnjen proti cerkvi na vrhu hriba. Terasi dodatno intimo nudita tudi trikotna zaključka strehe na obeh koncih, ki stanovalce med poležavanjem varujeta pred pogledi sosedov. V vkopan del hiše pod teraso so umeščeni servisni prostori pritličja, ki ne potrebujejo svetlobe. 

Lahko bi rekli, da gre za preprosto hišo, ki se zlije s svojim okoljem in svojim stanovalcem spokojno nudi celo vrsto drobnih, vsakdanjih užitkov, kot so izjemni pogledi, naravni materiali, obilica svetlobe in podobno. Celo vrsto takšnih užitkov, na katere zaradi njihove navidezne samoumevnosti pogosto pozabimo in se jih pogosto zavemo šele, ko nekaj časa preživimo brez njih.