Besedilo: Špela Rogel
Na povsem odmaknjenem delu Pohorja je na strmem terenu stala 300 let stara, žal popolnoma dotrajana domačija, nižje ob njej pa še manjši pomožni objekt s staro leseno vinsko prešo. Naročnik, očaran nad lepoto neokrnjene narave in odmaknjenostjo parcele, si je zaželel tu zgraditi udobno, tehnično dovršeno zatočišče, da bi se z družino in prijatelji umaknil iz mesta in užival popolno zasebnost v objemu gozda, ki parcelo obdaja z vseh strani, razpre pa se le toliko, da ponudi veličasten pogled v dolino.
Želji naročnika – tehnološki dovršenosti, ki nudi najvišjo raven bivalnega udobja – sta arhitekta z vso skrbjo za okolje dodala še nekaj svojih predpostavk: nova objekta naj sledita geometriji in ohranita značaj starih zgradb in kljub povečanemu notranjemu volumnu navzven ohranita enake gabarite. Zavezala pa sta se tudi k ohranitvi in rekonstrukciji čim večjega dela starih objektov ter k uporabi lokalnih in na parceli prisotnih materialov.
Izkazalo se je, da sta bila stara domačija in pomožni objekt tako zelo dotrajana, da njuna popolna ohranitev ni bila več mogoča. Manjši objekt so zato porušili v celoti, pri večjem pa jim je uspelo ohraniti obe kamniti obokani vinski kleti. Pred rušitvijo je bil izdelan natančen posnetek obeh objektov, ki je arhitektoma v nadaljevanju služil kot podlaga za zasnovo novih zgradb ter jima omogočil preslikavo značaja in materialnosti stare domačije na novi zgradbi.
Na mestu porušenih objektov sta zrasla nova, hierarhično – po velikosti in namembnosti – ločena objekta. Glavni objekt je namenjen bivanju in druženju, v njem pa so prostoren dnevni prostor z jedilnico in kuhinjo, več spalnic z lastnimi kopalnicami, delovni prostor ter garaža in tehnična soba. Manjši objekt, ki ga z večjim povezuje podzemni tunel, je popolnoma samostojna enota z lastnim dnevnim prostorom, kuhinjo, kopalnico in spalnico. V sklopu celotnega kompleksa ima vlogo prostora za razvajanje s finsko in turško savno ter masažnim bazenom, iz katerega je možno ob sproščanju uživati tudi v čudovitem pogledu na dolino. Piko na i celotni zgodbi dodata pokrit zunanji bazen na terasi pred hišo in teniško igrišče na travniku.
Cilj arhitektov je bil minimalno posegati v naravno okolje, ki je tako večinoma ostalo nedotaknjeno. Največji poseg v okolje je predstavljala gradnja obsežnega podpornega zidu, ki je bila potrebna za izpeljavo asfaltirane dovozne poti do garaže glavnega objekta. Obe stavbi sta opremljeni s pametnimi inštalacijami in varnostnim sistemom, ki lastniku omogočajo popolno oddaljeno vodenje posesti. Na parcelo je bilo treba napeljati tudi priključke za vodo in elektriko in speljati kanalizacijo v malo biološko čistilno napravo, meteorno vodo pa v ponikovalnico. Ogrevanje je urejeno s pomočjo dveh toplotnih črpalk.
Nova objekta se s svojim eklektičnim značajem brezšivno prilegata svojemu okolju. Spoj tradicionalnega in sodobnega je posledica ohranitve in ponovne uporabe materialov iz starih objektov ter uporabe lokalnih naravnih materialov. Poleg ohranitve obeh starih obokanih vinskih kleti sta arhitekta ves kamen iz dotrajanih zgradb uporabila za oblogo fasad novih objektov, staro leseno prešo pa sta vkomponirala v osrednji prostor glavnega objekta kot poklon zgodovini območja in stari domačiji. Na zunanjosti objektov poleg kamna prevladuje macesnov les. Iz macesnovih skodel sta po tradicionalnih metodah izdelani tudi obe strehi objektov. Uporaba surovih naravnih materialov se nadaljuje tudi v notranjosti objektov, kjer prevladujejo tlaki iz ročno izdelane tanke opeke in hrastov ladijski pod.
Projekt arhitektov alto design studia na pretanjen način poudarja kakovost izbranih naravnih materialov in reinterpretira metodologije gradnje iz preteklosti. Rezultat je arhitektura, ki poživlja in spodbuja čutila. Arhitekturni jezik je namreč močno povezan z izbiro materialov, saj različne občutke in zaznavanje prostora usmerja estetska in fizična pojavnost gradiva. Oblike, barve, toni in teksture neposredno vplivajo na naše čutenje in posledično na naše počutje, vedenje in odziv na okolico. Prostorska zasnova in materialnost pa poleg osebnega opredeljujeta tudi kolektivni odziv družbe. Uporaba materialov v surovem stanju je danes v arhitekturi razvitih držav, v katerih smo ljudje drug drugemu vedno bolj odtujeni, manj pogosta. Nasprotno pa so ljudje v manj razvitih okoljih bolj v stiku s sabo, drug z drugim in z naravo, gradiva, kot so les iz bližnjega gozda, ročno izdelana opeka, lokalni kamen in ilovica, pa so tam stalnica. Potreba po premišljeni izbiri materialov je danes zaradi pandemije postala še toliko bolj ključna. Arhitekti bi morda morali ob ekološki komponenti prevzeti večjo odgovornost tudi za to in izbirati materiale, ki pomirjajo, sproščajo ter dajejo energijo umu, duši in telesu.
Projekt ime projekta: HIŠA B avtorji: alto design studio odgovorni projektant in vodja projekta, nadzor na gradbišču: Mirza Eminagić, u.d.i.a. fotografije: Nina Eminagić, u.d.i.a. leto načrtovanja: 2006-2007 leto izvedbe: 2007-2010 velikost objekta: objekt 1: 884 m2, objekt 2: 293 m2 etažnost objekta: objekt 1: K+P+M, objekt 2: K+P+M velikost parcele: 94.096 m2 (od tega stavbno zemljišče: 2.093 m2) |
Izvajalci: načrt strojništva: Fima d.o.o. stavbno pohištvo: Lesna vrata d.o.o. strojne inštalacije: Kričej d.o.o. |
Material: luči, osvetlitev: Razkošje svetlobe d.o.o. |
Izvedba Zaradi težko dostopne lokacije in strmega terena je bila gradnja precej kompleksna. Arhitekta in izvajalci so bili postavljeni pred številne tehnične izzive, denimo pred priključitev objektov na vodovod, izpeljavo pametnih inštalacij, izvedbo jeklenega ostrešja, ki premaguje velik razpon in napeljavo omrežja za delovanje toplotne črpalke. Zahtevna je bila tudi gradnja pod obstoječima kamnitima vinskima kletema in okoli njiju, saj so ju želeli naročnik in arhitekta na vsak način ohraniti. K temu so svoje dodale še vremenske razmere – pozimi je bilo namreč še težje dostopati do gradbišča in tako je gradnja trajala kar dobra tri leta.
Gradnja pod obstoječima kamnitima vinskima kletema in okoli njiju je bila zelo zahtevna, vendar so ju želeli naročnik in arhitekta na vsak način ohraniti.
Največji poseg v okolje je predstavljala gradnja obsežnega podpornega zidu, ki je bila potrebna za izpeljavo asfaltirane dovozne poti do garaže glavnega objekta.
Arhitekta sta z veliko mero občutljivosti za okolje surove lokalne materiale prepletla s tradicionalnimi in sodobnimi tehnologijami gradnje.
Obe strehi objektov sta izdelani po tradicionalnih metodah iz macesnovih skodel. |