Pušnikova domačija - vonj po slami v cimprači

Pokošena trava in požeto žito, nas s svojim vonjem vsakič popeljeta k našemu naravnemu izvoru, k težnji človeka po usklajenosti z naravo. Človek je potem, ko je prilezel iz svojega prvega bivališča v jami iskal streho nad glavo. Rešitve je človek vedno iskal v naravi, tako da si je najprej poiskal zavetje s pomočjo vejevja, slame in mahu, in od takrat dalje je slama njegova bolj ali manj zvesta spremljevalka. S preusmeritvijo lovca v poljedelca je skrben in z naravo povezan človek, v največji meri uporabil vse, kar mu je narava dala. Po ročnem žetju žita so naši predniki s pridom uporabili stebla pšenice in rži tudi v stavbarstvu.

Strehe večine stavb do nekje 19. stoletja so krasile slamnate strehe, čemur pa se ni za čuditi. Slamnata streha je lahka, zračna, toplotno izolativna, material zanjo pa letno zraste na polju. Vendar pa kritje s slamo ni tako enostavno, kot bi si morda za nameček mislili. Najprej je potrebna prava izbira semena. Nekoč so naša polja plapolala v dolgorastli pšenici, ki je imela daljša stebla, kar je bilo kot nalašč za uporabo pri kritinah. Nove sorte pšenice so nižje in nežnejše rasti, zato so manj primerne za strehe, zaradi tega se dandanes za to raje uporabi rž.

Obnova iz naravnih in lokalnih materialov

Izboru materiala sledi izbor krovca, te pa danes lahko na prste preštejemo. Kljub zavedanju, da je obnova s slamo kritih objektov zahtevna, se v občini Žetale, tega niso ustrašili, temveč pogumno in uspešno prenovili Pušnikovo domačijo. Domačija pa ni zgolj hiša, temveč pravi gospodarski kompleks, ki ga tvori bivalni del, in gospodarska poslopja, vključujoč vinsko klet s prešo, skedenj, hlev oziroma štalo, svinjak oziroma štaline in lopo oziroma kolarnico.

Domačijo lahko najdete, če se iz Maribora peljete skozi Ptuj ter nadaljujete proti hrvaški meji, kjer boste pred mejo prispeli v kraj Žatale. Od tu pa naprej po cesti proti Majšpreku in že jo boste zagledali na svoji desni strani. Kompleks hiš v vrsti je postavljen na polico strmega pobočja haloškega hriba. Ves material, uporabljen pri gradnji, je lokalni, tako kamen za zidove, lapor in les kot seveda tudi slama.

Ohranjena in obnovljena domačija malega kmeta iz 19. stoletja je ena redkih še ohranjenih tovrstnih domačij, kar gre pripisat temu, da so še nedolgo tega v njej prebivali ter skrbno z njo ravnali lastniki in prav zaradi njene ohranjenosti je edinstvena.

Zasnova domačije

Haloška cimprana hiša je lesena, delno zidana iz kamna, s čopasto slamnato streho. Razporeditev prostorov v hiši je tipična za tovrstne objekte. Najprej vstopimo v osrednji prostor imenovano vežo ali “lojpo”, v kateri je bila nekoč črna kuhinja. Kot zanimivost lahko povemo, da slamnata streha obenem omogoča ne prepuščanja dežja in obenem streha prepušča dim ob suhem vremenu, zato nekatere hiše dimnika sploh niso imele. Iz veže oziroma osrednjega prostora se na levi strani nahaja “hiša”, kar je predstavljalo glavni dnevni bivalni del, na desni strani pa je “mala hiška”, ki je služila za sobo oziroma spalnico, a je bila v primeru Pušnikove domačije kasneje prezidana in spremenjena v kuhinjo z zidanim štedilnikom. Stavbo krasijo leseni strop z vidnimi tramovi z rezljano letnico 1831. V bivalnem delu si lahko ogledamo originalno opremo krušne peči s klopjo, mizo s klopjo ter razpelom na steni in nabožnimi podobami.

Zanimivi pa so tudi pripadajoči gospodarski objekti, med katerimi so vredni ogleda vinska klet s prešo, datirana v leto 1871 ter še nekaj deset let starejši skedenj, svinjak ter kolarnica- lopa. Zanimivo je originalno orodje, ki se je uporabljalo za pokrivanje slamnatih streh. Le to je tudi prikazano, saj je bil prejšnji lastnik priznan obrtnik, slamnati krovec. Domačiji pritiče tudi leseno stranišče ter čebelnjak.

Samooskrbnost nekoč samoumevna. Kaj pa danes?

Še bolj detajlno raziskovanje Pušnikove domačije, nas popelje v preteklost, v čas ko so samooskrbne kmetije, živež pridelale same. V vinogradih so gojili vinsko trto, jo stisnili v preši in nato shranili v vinski kleti. Na poljih so gojili poljščine, ki so jih spravili na skedenj, kjer je bil prostor tudi za seno. Njive so bile posejane s pšenico, ki jim je dala dragoceno in vse uporabno moko. Po ročnem žetju žita ter mlatenju in mletju so stebla povezali v snope, te pa nato na streho ... Ničesar niso zavrgli, vse so uporabili in kot danes moderno rečemo reciklirali. V svinjakih ali štalinkah so gojili prašiče, ki so jim zagotavljali oskrbo z mesom, mesninami, mastjo in še čim. V čebelnjaku so pridobivali med in tako poskrbeli za zdravje in sladkanje obenem, saj drugega sladkorja nekoč niso poznali.

Luknja pri luknji, pa vodo drži

Samooskrbne kmetije, grajene iz povsem naravnih materialov, so bile dejansko prave eko hiše, in še dandanes navdihujejo trendovsko uporabo naravnih materialov. Pomen ohranjanja kulturne dediščine ni samo v objektih in zgodovini, ampak tudi v prenosu znanja in veščin, snovne in nesnovne dediščine na nove generacije in ena takih je tudi izdelava slamnate kritine. 

Načrtovanje slamnate strehe se začne že pri izbiri semena in setvi na primerno lokacijo. Najpogosteje se je za slamnate strehe, uporablja pšenica, pira in rž. Žito pustijo, da zraste v dolžino od enega metra do dveh metrov. Zaželeno je, da je tanko in mehko, a obenem močno in da se ne lomi, saj se tako lažje obdela, obenem pa je bolj obstojno. Tovrstne strehe obstojijo od 30 do 40 let. Ker stare sorte pšenice, ki so bile pogosto uporabljene pri prekrivanju, niso bogato obrodile, so jo izpodrinile sodobne sorte, ki so pa za prekrivanje streh manj primerne. 

Z ozaveščanjem in ohranjanjem kulturne dediščine se je zanimanje za slamnate strehe povečalo do te meje, da so ponovno začeli s sajenjem pšenice osinarke, najprimernejše za prekrivanje streh. Žito se požanje, posuši, pobere in skrbno loči zrno, da ne privablja glodavcev. Stebla se počešejo in prečisti na grabljah in nato poveže v snope ali »škupe« ali »škope«. Snopi se podrežejo tako, da so enakih dolžin in že dobimo osnovno enoto za pokrivanje slamnate strehe.

Na osnovno poletveno konstrukcijo se polagajo snopi slame, ter med seboj povežejo oziroma šivajo s šibami in ojačijo z vmesnimi palicami. Posebno pozornost krovec posveti robu, saj je ta del strehe še posebej izpostavljen, zato po robu splete slamnato kito ter jo tako učvrsti. Nova slamnata streha se v soncu zlato svetlika, čez čas pa dobi sivo patino, podobno kot se stara naravni les.

Prekrivanje slamnate strehe pa ni bil rezerviran le za glavnega mojstra, ampak so že pri pripravi slame ter nato pri pokrivanju sodelovali sorodniki, prijatelji in sosedje. Tako kot so snopi slame povezani v snope, so se krepile tudi prijateljske vezi in povezanost celotne skupnosti. Delo je ljudi naravno povezalo, saj so se zavedali, da en sam ne zmore veliko, v skupnost povezani pa lahko naredijo veliko več, kot je vsota posameznih delov. Dandanes se timsko povezovanje krepi z organiziranjem »tim buildingov«, ki je bil za naše prednike nekaj povsem naravnega. 

Uspešne prenove objektov nam šepetaje pripovedujejo zgodbo o življenju naših prednikov, o načinu razmišljanja, povezanosti z naravo, skromnosti in ekološki usmerjenosti, a le, če ji znamo prisluhniti. Ali ji znamo prisluhniti?