1. Škarpa

Škarpa ali oporni zid je zid med dvema višinskima nivojema terena, ki preprečuje zdrs zemljine z višjega terena na nižji. Škarpa se torej uporablja na tistih mestih, kjer bi lahko zaradi večje višinske razlike v terenu lahko prišlo do padanja in zdrsa zemljine. Oporni zid je pogosta rešitev na dvoriščih pred hišo, uporablja pa se tudi za urejanje okolice in na vrtu. Škarpa zagotavlja, da zemlja višjega terena ostaja na svojem mestu in ohranja okolico vaše hišo čisto in urejeno.

2. Vrste škarpe

Poznamo več vrst izvedbe škarpe. Škarpa se lahko izvede v kamnu, betonu ali celo lesu. Od materiala je odvisno, kako obstojen bo oporni zid in koliko časa bo služil svojemu namenu. Vsak material ima prednosti in slabosti, predvsem pa je izbira konstrukcijskega sistema in materiala škarpe odvisna od strmine oziroma naklona terena, lege (osončenost) in splošne podobe okolice hiše. Načeloma je priporočljivo, da oporni zid stilsko sledi preostali ureditvi okolice hiše, predvsem pa da je karseda nezaznaven in nemoteč. Ker bo zasedel precej vidnega polja, je pomembno, da se čim bolj zlije z okolico. To je tudi razlog, da se škarpa mnogokrat dodatno zakrije z rastlinjem, ki iz višjega terena viseče pada čez njeno površino, ali pa se že sama škarpa zasnuje tako, da se vanjo vključi rastline.

2.1 Klasična betonska škarpa

Najpogostejša izbira so prav betonski oporni zidovi. Temu je tako zaradi vsestranskosti, nevtralnega videza in predvsem njihovi izjemni obstojnosti, ki kljubuje vsem vremenskim razmeram. Betonska škarpa se izdela tako, da se najprej pripravi opaž z armaturo, v katerega se nato vlije beton. Priprava opaža z armaturo zahteva nekaj znanja in izkušenj. Oporni zid iz betona se sicer lahko izdela tudi brez armature, vendar pa bo takšna škarpa šibkejša in manj odporna na mehanske spremembe. Prednost betonske škarpe je ta, da je za časa njenega obstoja praktično ni treba popravljati. Ker gre za steno, vlito v enem kosu, se sile pritiska zemljine zelo enakomerno razporedijo po celi njeni površini. Razen manjšega posedanja (govorimo o nekaj mm) drugih sprememb betonske škarpe ni pričakovati. Če bi se betonska škarpa začela nagibati skladno s pritiskom zemljine, to pomeni le, da je niste dovolj dobro temeljili ali pa ste podcenili potrebno debelino betona.

2.2 Betonski podporni zid iz prefabrikatov

Posebna izvedba betonske škarpe je ti. montažni betonski zid, ki se kot prefabrikat po izdelavi v tovarni enostavno prepelje na gradbišče in postavi na mesto. Celotna dolžina opornega zidu je na koncu sestavljena iz več med seboj spojenih prefabriciranih elementov. Prednost take izvedbe v primerjavi s klasično izvedbo zidu na gradbišču je predvsem krajši čas, višja kvaliteta betonskega elementa zaradi boljšega, tovarniškega nadzora mešanice betona in njegovega strjevanja, prav tako pa ima v primerjavi s klasično betonsko škarpo nekoliko nižjo ceno.

2.3 Škarpa iz betonskih zidakov

Oporni zid iz betonskih blokov je po svoji vzdržljivosti in odpornosti primerljiv z betonskimi škarpami, le da je njegova izvedba nekoliko lažja, saj ne potrebujemo opaževanja in armature, potrebujemo pa predpripravo terena in temeljenje. Betonska škarpa iz betonskih blokov je lahko narejena iz klasičnih betonskih zidakov ali pa iz lomljenih oziroma cepljenih zidakov. Škarpa iz betonskih blokov se izvede praktično isto, kot če bi gradili opečni zid – bloke nalagamo enega na drugega, med sabo pa jih spajamo z malto. Škarpa te vrste je lahko zelo estetska, sploh če imamo tudi za zunanji tlak izbrane betonske tlakovce. V tem primeru oporni zid nadaljuje in zaokroži zgodbo materialov iz horizontalnega tlaka v vertikalni zid.

2.4 Kamnita škarpa

Kamnita škarpa je zelo priljubljena predvsem v mediteranskem svetu, pri nas pa na Primorskem in na Krasu. Treba pa se je zavedati, da je kamnita škarpa relativno zahtevna za izvedbo, posebna pozornost pa mora biti namenjena izbiri kamnin. Za kamnito škarpo so najboljša izbira avtohtone kamnine območja gradnje. Prav tako se je potrebno izogibati na vodo in vremenske razmere manj odpornim vrstam kamnin, kot so porozne kamnine, ki zaradi svoje strukture hitro vpijajo vodo, in skrilave kamnine, ki se rade cepijo na manjše koščke. Po drugi strani pa zelo trde kamnine prav tako niso preveč primerne, četudi so vremensko zelo stabilne. Temu je tako zato, ker kamna iz kamnoloma nikoli ne moremo kar direktno zložiti v oporni zid; običajno ga moramo na določenih mestih obklesati. To opravilo je v primeru trdih kamnin zelo zahtevno ali celo neizvedljivo.

Pri izbiri kamnin za škarpo se poleg izbire primerne vrste in trdote kamnin odločamo tudi za kamne pravšnje velikosti, ki jih lahko brez dodatnega deljenja in razbijanja na manjše dele hitro sestavimo v zid. Preveliki kamni pri izvedbi škarpe povzročajo preveč dodatnega dela, premajhni pa bodo škarpo razdrobili na preveč majhnih koščkov. Lomljeni kamen je mogoče naročiti v kamnolomu, obdelanega, ki je načeloma dražji, pa pri ponudnikih gradbenega materiala.

2.5 Leseni oporni zid

Najredkejša izvedba škarpe je zagotovo leseni oporni zid. Temu je najprej tako zaradi občutljivosti in neobstojnosti lesa, ki izmed vseh naštetih materialov zagotovo najslabše kljubuje vremenskim razmeram. Leseni oporni zidovi so zahtevni za vzdrževanje, saj je treba lesene deske neprenehoma pregledovati, lakirati in poškodovane oziroma trohneče čimprej zamenjati za nove. Kljub temu tudi lesena škarpa ponuja nekaj prednosti. Ena izmed glavnih prednosti je predvsem njena cena, saj lahko lesene deske narežemo sami. V tem primeru moramo kupiti le vmesne jeklene stebričke, med katere jih zataknemo. Druga prednost take škarpe je, da je zelo enostavna za izdelavo, saj lahko velikost in obliko lesenih desk hitro popravljamo in prilagajamo, jekleni stebrički pa razen temeljenja ne zahtevajo nobenega dodatnega dela. Nenazadnje je leseni oporni zid sestavljen iz popolnoma naravnega materiala, ki ga je mogoče reciklirati in hitro zamenjati, zato je dobra izbira v primerih, ko potrebujemo hitro, začasno rešitev.

3. Kako se izvede betonski oporni zid?

3.1 Priprava terena za oporni zid

Pred pričetkom škarpe moramo poskrbeti za ustrezno temeljenje, saj bodo samo trdni temelji zmožni zagotoviti stabilen oporni zid. Da lahko postavimo temelj, moramo najprej izkopati jamo za temelj, torej pripraviti teren, dno katerega zasujemo z nasipom. Nasutje dna v debelini 10 – 20 cm (redko več) jame mora biti izvedeno z zmrzlinsko obstojnim materialom, ki ima ustrezno frakcijo. Po poravnavi nasutja lahko pričnemo z betoniranjem temelja, ki ga po potrebi lahko tudi armiramo.

3.2 Temeljenje škarpe

Po pripravi nasutja pričnemo z betoniranjem pasovnih temeljev. Kakšne dimenzije mora imeti temelj škarpe, je odvisno od dimenzij samega zidu. Načeloma velja pravilo, da sta tako širina kot globina temelja isti kakor dimenzije pasovnih temeljev nasploh. To pomeni, da morajo biti temelji na področju zmrzali (pod površjem) globoki 80 – 100 cm, širina temelja pa naj bo 50-70 cm. Globina je odvisna od geografskega območja in razsežnosti zmrzali tal, ki je večja, intenzivnejša in daljša v gorskem svetu, širina pa je odvisna od širine samega zidu. Načeloma velja, da mora biti temelj širok vsaj 2x toliko kot je širok zid. Zaradi preozkega temelja se lahko začne oporni zid posedati, zaradi preplitkega pa v temelju pozimi prihaja do zmrzovanja vode, kar vodi v pokanje in korozijo armature v temeljih.

3.3 Opaž in armatura za temelje

Nekateri betonske oporne zidove še vedno izvajajo kar brez opaževanja, torej da beton vlijejo direktno v pripravljen teren in gradbeno jamo. To je sicer mogoče, a je v tem primeru praktično nemogoče kontrolirati natančnost izvedbe in dimenzije temelja, napake pa se čez celotno dolžino temelja samo še seštevajo. Toplo priporočamo izvedbo z lesenim opažem, v katerega se nato vlije beton. Tako boste lahko natančno kontrolirali celotno izvedbo, dimenzije in pozicijo jeklene armature v temeljih, ki jo boste lažje fiksirali, tako da se pri vlivanju betona ne bo premikala in zdrsnila iz predvidene ravnine. Armatura v betonu prevzema natezne napetosti in tako omogoča dodatno stabilnost škarpe in prenos sil od vrha zidu do tal, je pa za pravilno izvedbo betonskega temelja z armaturo potrebnega nekaj več znanja, saj lahko količino armature hitro preceni ali pa podcenimo.

3.4 Drenažna cev

Eden največkrat spregledanih, a zelo pomembnih elementov vsakega podpornega zidu je zagotovo drenažna cev. Drenažna cev zagotavlja kontroliran odtok vode ob močnejših nalivih skozi luknje narejene v podporni zid. Luknje morajo biti predvidene na ustreznih razmakih, o njih pa moramo razmišljati še pred gradnjo škarpe. Če gradimo betonski podporni zid, moramo plastične drenažne cevi v opaž umestiti še preden ga zalijemo z betonom. Če je drenažna cev ustrezno izvedena, je sila meteorne vode na podporni zid bistveno manjša.

4. Izvedba kamnite škarpe

4.1 Izvedba terena in jame

Za izvedbo kamnite škarpe je kot za vsako škarpo najprej potrebno pripraviti in utrditi teren. Nato sledi priprava armirano-betonskih temeljev, teoretično pa so temelji lahko izdelani tudi iz kamna. Slednja izvedba je bolj riskantna, saj pri kamnitem temelju težje nadzorujemo parametre kvalitete, trdnosti in neporoznosti, zato velja AB temelj za veliko boljšo izbiro.

4.2 Kamniti podporni zid s cementno malto

V primeru izvedbe kamnite škarpe s cementno malto, kamne nalagamo na plast cementne malte, ki jih spoji v trdo celoto. Prednost tega načina je predvsem trdnost podpornega zidu, slabost, ki jo ima tak podporni zid, pa je nepropustnost za vodo in posledično otežena predpriprava drenažnih cevi. Če se odločimo za izvedbo s cementno malto, bodimo pozorni na obdelavo fug, saj lahko malta zapolni fuge vse do zunanje površine, kar pa ni najlepše, je prej estetsko moteče. V tem primeru se prav tako izgubi 3d volumen podpornega zidu in posameznih kamnov, kar vodi v plastičen in ploščat izgled »nalepke«, kakor da škarpa sploh ne bi bila zgrajena iz pravih kamnov. Lepši videz bomo dosegli s ti. senčnimi fugami, ki so potisnjene globoko v notranjost, zaradi česar bo med posameznimi kamni nastala senca, kontrasti pa bodo še bolj poudarili volumen škarpe in posameznih kamnov.

4.3 Izvedba z mešanico peska in zemlje

Ta način izvedbe podpornega zidu je tako imenovana suha izvedba škarpe iz kamnov. Fuge med posameznimi kamnitimi elementi preprosto zasipamo z mešanico, pripravljeno iz peska in zemljine. Ta podporni zid ni isto močan kot kamnita škarpa s cementno malto, bo pa zdržala pritiske zemljine za škarpe, visoke do 1 m. Prav tako je taka mešanica dovolj porozna za vodo.

4.4 Polaganje posameznih kamnov

Ko je temelj pripravljen, začnemo nanj drug ob drugega postavljati kamne, pri čemer fuge polnimo s cementno malto, če gre za mokro izvedbo oziroma s peskom in zemljo, če gre za suho izvedbo škarpe. Ob nastajanju posameznih vrst in postopnim naraščanjem opornega zidu, lahko z zadnje strani zasipavamo zemljino in ob tem pazimo na drenažno cev. Načeloma velja pri postavljanju kamnov pravilo, da večje in lepše kamne postavimo na sprednjo stran, tako da so bolj vidni, grše pa v ozadje škarpe. V eni točki pa se naj bi se stikale maksimalno tri rege naenkrat. Ko polagamo kamne, moramo paziti, da so le-ti nekoliko nagnjeni nazaj, na notranjo stran, v mislih pa moramo prav tako imeti enakomeren naklon opornega zidu, ki v povprečju znaša okoli 20 stopinj. Natančnost izvedbe lahko najlažje dosežemo s šablono iz letev, kjer na vsako stran škarpe postavimo po eno šablono, med njiju napnemo vrvico, nato pa lahko kamne polagamo tik ob vrvici.