1. Restavriranje pohištva – nekaj splošnih informacij 

1.1 Kaj je starinsko pohištvo 

Pod besedno zvezo starinsko pohištvo sodi vse tisto pohištvo, ki je bilo izdelano pred desetletji ali celo stoletji, torej v nekih drugih zgodovinskih obdobjih. Načeloma je starinsko pohištvo tisto, ki je staro vsaj 40 ali več let. Staro pohištvo velikokrat nosi posebno sentimentalno vrednost in se predaj iz roda v rod. Pogosto služi več generacijam. Določeno starinsko pohištvo pa ima poleg svoje občudovanja vredne starosti tudi poseben zgodovinski pomen, ki mu daje pomembnost in vrednost. Takšne pohištvene kose pogosto najdemo v muzejih in na gradovih, redkeje pa v zasebnih domov, razen pri kakšnem zagretem zbiralcu antikvitet. 

1.2 Restavriranje pohištva 

Pohištvo moramo restavrirati, kadar je v preslabem stanju, da bi ga bilo mogoče nemoteno uporabljati, ali pa kadar ga želimo povrniti v prvotno stanje, ne da bi pri tem uničili njegovo starinsko patino. Restavriranje pohištva je zahteven postopek, ki zahteva mnogo let izkušenj in mizarskega znanja, poleg tega pa mora imeti restavrator veliko občutka, da pohištvo prenovi skladno z originalnimi tehnikami proizvodnje obdobja, v katerem je pohištvo nastalo. Zaradi tega vam toplo priporočamo, da to delo prepustite strokovnjakom. Če se boste restavriranja pohištva lotili sami in ga poškodovali, lahko nastane nepopravljiva škoda, ji jo bo morda nemogoče odpraviti, objekt pa bo za vselej uničen. 

1.3 Prednosti restavriranja 

Če je restavriranje pravilno izvedeno, objektu oz. predmetu kot prvo občutno podaljšamo obstojnost in življenjsko dobo. To je pomembno, saj ga odrešimo propadanja in zavarujemo pred nadaljnjimi vplivi iz okolja. Drugič, s pravilnim in strokovnim restavriranjem objektu povrnemo njegov originalni videz, njegovo lepoto in patino, ki jo je pridobil skozi desetletja in stoletja. To je nenadomestljivo, saj pripoveduje zgodbo o obdobju, iz katerega predmet izvira. Prav patina je tista, ki staro pohištvo loči od novega in mu da poseben čar. Pravilna restavracija torej poveča vrednost pohištva. Nenazadnje pa restavracija pohištvu povrne tudi njegovo uporabno vrednost, tako da ga lahko nemoteno uporabljamo. 

1.4 Propadanje lesa 

Kot vsi materiali začne tudi les sčasoma propadati.  K propadanju lesa najbolj pripomorejo neugodni klimatski dejavniki, predvsem visoka vlažnost prostora, ki pospeši gnitje in razvoj insektov, na lesu pa se pojavijo tudi lesne gobe. Da bi preprečili nadaljnjo degradacijo lesa, moramo le-tega čimprej obnoviti, odstraniti nastalo škodo, nato pa primerno zaščiti. 

2. Pravila za restavriranje pohištva 

Ko se lotimo restavracije pohištva, moramo pohištvo najprej dobro očistiti. Nato se lotimo odstranjevanja in čiščenja sekundarnih premazov, pri čemer moramo biti previdni, da ne poškodujemo originalne patine pod njimi. Za restavriranje starega pohištva moramo vedno uporabljati takšna lepila in premaze, kot so jih uporabljali v času izdelave originala. Samo tako bomo dosegli najboljši možni približek originalnemu izgledu. Prav tako moramo slediti pravilu reverzibilnosti, kar pomeni, da lahko vse uporabljene materiale, kemikalije in postopke enostavno odstranimo iz pohištva. Ne smemo pozabiti, da restavriranje pomeni ohranjanje in konserviranje pohištva, ne pa spreminjanje in dodajanje elementov, ki jih original nikoli ni imel. Posegi morajo biti torej minimalni. 

2.1 Starega pohištva se ne sme brusiti 

Če staro pohištvo brusimo, lahko povzročimo nepopravljivo škodo, saj uničimo patino, ki pohištvo oz. antikviteto dela posebno. S tem bomo za večno izgubili čar originala, ki dela staro pohištvo posebno in vredno. Če brusimo npr. furnirano pohištvo, pa popolnoma uničimo in spremenimo izgled pohištva. Brušenje masivnega pohištva ima spet svoje probleme, saj z brušenjem odstranimo zgornjo, zaščitno plast, s čimer odpremo luknje, ki so jih v preteklosti v lesu pustili črvi in drugi insekti. 

2.2 Lepilo za lepljenje 

Nekoč so pohištvo lepili s kleji živalskega izvora. Če se želimo maksimalno približati originalnemu izgledu, se priporoča uporaba takšnih klejev, kot so jih uporabljali za časa nastanka pohištva. Samo tako bomo dosegli pristen izgled originala. Obstaja več vrt klejev, najpogostejši pa so zajčji ali ribji – ti veljajo tudi za najkvalitetnejše. Klej je pred uporabo potrebo kuhati v ti. dvojni posodi. 

2.3 Šelakova politura 

Šelakova politura je namenjena zaščiti lesa. Z njo se prav tako poudari in dodatno izpostavi naravno lepoto lesa. Šelakova politura se prideluje iz izločkov ščitnih uši, ki se prehranjujejo z rastlinskimi sokovi listov nekaterih indijskih drevesnic. Te izločke lahko v trgovinah kupimo kot paketke lističev. Pred uporabimo jih moramo raztopiti v alkoholu, polituro pa nato z volneno culico, ki je pokrita z bombažem ali lanom, nanesemo na površino lesa pohištva. Poleg politure načeloma uporabljamo še plovec za zapolnitev por lesa in olje, s katerim spoliramo površino. Nanašanje šelakove politure zahteva veliko izkušenj in poglobljeno znanje, ki pa se danes vse bolj izgublja. Od 60. let prejšnjega stoletja je vse manj mizarjev oz. restavratorjev veščih postopka nanosa šelakove politure. 

2.4 Črvi v pohištvu 

Na prisotnost lesnih črvov in insektov v pohištvo nakazujejo drobne luknje na površini. Vendar pa nam luknjice še ne povedo, ali je črv v lesu še vedno prisoten ali pa gre za stare luknje brez insektov. Če se v pohištvu dejansko nahajajo še živeči lesni črvi, lahko ugotovimo z opazovanjem kupčkov prahu na površini pohištva in pod pohištvom, prav tako pa lahko včasih slišimo črvovo glodanje lesa. Če pohištvo že več let ni bilo očiščeno, se sicer lahko zgodi, da pri transportu prah nekdanjih črvov iz lukenj prodre na površino, kar pa še ne nakazuje na prisotnost aktivnih žuželk. 

Ko smo se prepričali, da so v lesu prisotni živi lesni črvi, imamo na voljo več postopkov ukrepanja. Če so črvi prisotni samo na določenih mestih, ki jih lahko enostavno identificiramo, jih lahko pobijemo z injektiranjem insekticidnih sredstev. Če pa je luknjic preveč in če bi želeli za vsak slučaj zaščiti cel pohištveni objekt, je najbolje, da ga v celoti premažete z insekticidnim sredstvom, ga zavijete v folijo ter v takšnem stanju pustite mirovati vsaj en mesec. Ko pohištvo ponovno odvijete, je priporočljivo, da ga za nekaj dni pustite na odprtem pod streho, da se dobro prezrači, nato pa ga postavite na željeno mesto v stanovanju. Pred uporabo insekticidov si natančno preberite vsa navodila in se skladno z navodili ustrezno zaščitite, saj so lahko potencialno zelo škodljivi za zdravje. 

2.5 Kitanje lukenj lesnih črvov 

Luknjice lesnih črvov, ki se imenujejo tudi izletne luknje, ne zahtevajo kitanja. Te luknjice dajo pohištvo posebno starinsko avro, ki je zaželena. Nekoč so mizarji celo kopirali in umetno poustvarjali te luknjice, da bi pohištvo delovali bolj starinsko in posledično več vredno. Izletnih lukenj torej ni potrebno skrivati, saj pripomorejo k pristnosti izdelka.  

2.6 Peskanje starega pohištva 

Peskanje odstrani zgornjo plast lesa. Ker se skupaj z zgornjo plastjo odstrani tudi originalna patina in okrasje, peskanje pri starem pohištvu ni zaželeno. Svojo obliko izgubijo tudi profili, rezkani deli pohištva, rezbarski detajli in drugo okrasje. Drugi razlog, zakaj se peskanje starega pohištva odsvetuje, je tudi ta, da je površina po peskanju izrazito groba, kar pospeši nabiranje prahu in umazanije, takšno površino pa je tudi zelo težko čistiti. Poleg tega nastane problem pri nadaljnjih restavratorskih posegih in obnovah pohištva, saj se iz peskanega pohištva težje odstranijo premazi. Peskanje torej povzroča veliko škodo, zato se mu raje izognimo. 

3. Vzdrževanje starega pohištva 

3.1 Primerna vlaga v prostoru 

V času, ko je bilo narejeno naše staro pohištvo, še ni bilo modernih sistemov ogrevanja, kot jih poznamo danes. Zato moramo biti previdni, da pohištva ne postavljamo v presuhe prostore. V tem primeru bi se les lahko popolnoma izsušil. Prav tako pa ga ne smemo postaviti v vlažen prostor, saj bo les začel gniti, kar bo pospešilo propad pohištva.   

3.2 Brisanje prahu 

Prah s pohištva brišemo le s krpami ki so namenjene prav temu. Te imajo običajno rahlo naelektreno površino, na katero se delci prahu hipoma primejo. Za brisanje prahu lahko uporabimo tudi stare bombažne majice, vendar pa se na te prah ne bo prijel isto učinkovito. Ko smo s pohištva pobrisali prah, krpo močno otresemo na zraku, nato pa damo v pranje. 

3.3 Čiščenje površine 

Pohištvo brišemo le z vlažno krpo, ne z detergenti ali kakšnimi drugimi čistili, brišemo pa ga nežno in z navadno, bombažno krpo. Absolutno se izogibajmo uporabi sprejev ali kakršnih koli drugih modernih čistilnih sredstev, saj so za občutljivo, staro pohištvo preveč agresivna. 

4. Restavriranje hudo poškodovanih predmetov 

Če je pohištvo res močno poškodovano, se je najprej potrebno vprašati, ali je restavracija objekta sploh smiselna. Če manjkajo ključni elementi ali celo deli pohištva, ga ne bomo mogli obnoviti pristno, tako da bi ga ponovno povrnili v prvotno stanje. Tehnično gledano je sicer mogoče restavrirati tudi huje poškodovane objekte, vendar pa rezultat ne bo tako zadovoljiv, postopek restavracije pa bo precej dražji. Restavriranje je nesmiselno, če bi sam postopek stal več, kot bi bil obnovljen predmet na koncu vreden. Močno poškodovano starinsko pohištvo se restavrira le, če gre za izjemno redke in zgodovinsko pomembne kose ali pa v primeru, ko ima nek pohištveni kos izjemno sentimentalno vrednost. 

5. Kako ločiti izvirnik od ponaredka? 

Mnoge ljudi skrbi, da je zaradi današnjih prefinjenih tehnik restavriranja težko ločiti ponaredek od izvirnika oz. da je mogoče enostavno ponarediti pohištvo, tako da izgleda precej bolj staro, kot je v resnici. Ti pomisleki so seveda relevantni, saj je včasih res težko ločiti izvirnik od ponaredka. Če niste prepričani, svetujemo posvet pri strokovnjaku. Sicer pa je original mogoče najlažje prepoznati, če poznamo značilnosti tehnik obdobja, v katerem naj bi bilo pohištvo narejeno. Zelo koristen pokazatelj pristnosti je obdelava površine furnirja, ki je bil v baroku debel kar 5 mm, nato pa se je debelina postopoma zmanjšala na samo 0.5 mm. Če nekdo trdi, da je pohištvo bilo izdelano v baroku, a ima zgolj 1 mm debelo plast furnirja, vemo, da gre za ponaredek. Debelina furnirja se je postopoma tanjšala zaradi napredka tehnologije, ki je to omogočal, takšne tehnologije pa v baroku še niso poznali. 

6. Stroški restavriranja 

Koliko bo stala restavracija pohištva, je odvisno od mnogo dejavnikov, med katerimi je najpomembnejši zagotovo trenutno stanje objekta. Huje poškodovani objekti so zahtevnejši za restavracijo in cel postopek precej podražijo. Če bi restavracija presegla končno vrednost objekta, se enostavno ne splača. Drugi pomemben dejavnik je stanje konstrukcije oz. okovja pohištva. Če je zelo nestabilno in slabo ohranjeno, ga bo morda potrebno v celoti zamenjati, kar restavriranje seveda podraži.