Pilotiranje hiše - kako poteka in koliko stane?

1. Kje se uporabljajo pilotni temelji?

Zaradi preproste izdelave in hitre vgradnje se piloti uporabljajo za gradnjo stanovanjskih in nestanovanjskih  objektov na manj oz. slabo nosilnem terenu. Pri temeljenju na pilotih se lahko uporabljajo stoječi koli (v primeru, ko nosilna tla niso pregloboko, kol pa je statično gledano podoben stebru), viseči koli (nosilnost visečih kolov je bistveno manjša v primerjavi s stoječimi koli), koli, kateri prenašajo celotno obtežbo delno s trenjem in delno preko noge ter ne nazadnje koli, kateri prenašajo obtežbo na račun izboljšanja tal zaradi zgostitve ali zbijanja zemljine.

1.1 Kako ločimo pilote glede na način izdelave?

Glede na način izdelave ločimo kole, ki jih enostavno zabijemo - to so lahko leseni, jekleni, armiranobetonski ali gramozni koli), uvrtamo oz. vtisnemo - armiranobetonski, koli pa se lahko izdelajo tudi s postopkom vbrizgavanja - cementni in apneni koli.

Izbiramo lahko torej med različnimi koli oz. postopki pilotiranja, kateri postopek velja za najprimernejšega pa je na koncu odvisno od same globine temeljenja, nosilnosti slabo nosilnih tal, velikosti in teže objekta, značilnosti obtežbe, predvidene trajnosti, ekonomičnosti in razpoložljive tehnologije.

1.2 Projekt temeljenja

Projektno dokumentacijo temeljenja je potrebno izdelati pred vsakim pričetkom pilotiranja. V projektu temeljenja so zajeti: določitev teže objekta, porazdelitev obtežbe na posamezni kol, določitev dovoljene obtežbe za skupino kolov, izračun potrebnega števila kolov, izračun skupnih posedkov in izračun posedkov posameznega kola.

2. Izvedba pilotov

Sledijo postopki pilotiranja za armiranobetonske pilote:

2.1 Izkop vrtine za pilote

Izkop vrtine za vgradnjo AB pilotov poteka po posebni tehnologiji z enovrvnimi grabilniki. Najprej sledi postavitev prve dvoplaščne cevi v agregat na sami mikrolokaciji pilotov. Prva cev (kolona) je nazobčana, kar omogoča napredovanje pri osciliranju. Sledi potiskanje cevi v tla, sočasno z osciliranjem z lavirnim agregatom, istočasno pa poteka tudi kontrola navpičnosti v dveh oseh s pomočjo grezila.

Hkrati poteka tudi izkop z enovrvnim grabilnikom z ustreznim premerom. Pomembno je, da se izkop izvede znotraj zaščitne dvoplaščne cevi brez spodkopavanja pod dno kolone v fazi izkopa skozi material. Vseskozi se opravlja kontrola natančnosti postavitve.

Dvoplaščne cevi se spajajo s posebnimi spoji, kateri zagotavljajo tesnost in prenos navpičnih ter torzijskih sil. Izkop v podlago se obvezno izvede do globine, ki je zabeležena v projektu. Izkop vrtine se opravlja ob spremstvu oz. navodilih geomehanika, ki je zadolžen za celotni nadzor. Prav tako je pomembno spremljanje geološke sestave tal skozi posamezne sloje terena, ki se obvezno zabeleži v vrtalno-gradbeni dnevnik.

Po končanem izkopu se na prvi vrtini v osi, po navodilih geomehanika, izvede standardni penetracijski preizkus. Če je rezultat preizkusa negativen, se izkop obvezno podaljša po navodilih geomehanika in projektanta. Standardni penetracijski preizkus se nato ponovi. Posebno pazljivost glede priprave izkopa za vrtino velja v primeru pojava podtalne vode, kjer je potrebno sprotno čiščenje dna vrtine, z namenom zagotovitve direktnega stika betona in nosilnih tal. Ko je izkop končan, se ugotovi končna globina izkopa in pilota.

2.2 Vgradnja armaturnih košev in betona

Armaturni koši se na območje vgradnje pilotov pripeljejo s strani dobavitelja oz. nadzornega organa. Potrebno je upoštevati največji dovoljeni zunanji premer špirale armaturnega koša, saj v nasprotnem primeru obstaja nevarnost, da se pri betoniranju pilotov najdebelejše frakcije v betonu zagozdijo med armaturnim košem on kolono cevi, kar pa posledično povzroči izvlek armaturnega koša pri razcvetitvi betona.

V notranjosti koša se do dna vrtine vstavi kontraktorska cev z lijakom na ustju vrtine. Vgradnja betona skozi kontraktor zagotavlja zahtevano kvaliteto betona in homogenost po celotni dolžini. pri vgradnji mora biti kontraktor ves čas potopljen v beton v višini minimalno 2 m. Celotni postopek vgradnje betona se izvede na način, da se neposredno po vgradnji prvih 7-8 m betona v vrtino opravi izvlek prve cevi in odklop od nje. Nadalje se vgrajuje beton skozi kontraktor po identičnem postopku, nato sledi ponovitev odstranitve cevi vse do zadnje cevi - uvodna kolona.

Vgrajuje se lahko le črpni beton, minimalne kvalitete C 25/30. Po koncu postopka se priporoča, da ostane pilot zabetoniran 30-50 cm nad projektirano zgornjo koto pilota. Po zaključenem izvleku cevi se lahko glavni izvajalec odloči, da višek betona do višine 10 cm nad končno koto pilotov odstrani.

2.3 Test nosilnosti vgrajenih pilotov

Na koncu celotnega postopka sledi test nosilnosti vgrajenih armiranobetonskih pilotov. Opravijo se meritve zveznosti pilota, pri čemer je potrebno zagotoviti dostop do kvalitetnega betona pilota ter izbrusiti površino 10 x 10 cm za pritrditev senzorjev. V splošnem pa je test nosilnosti pilotov sestavljen iz statičnega obremenilnega testa in dinamičnega obremenilnega testa.

3. Cena pilotiranja

Cena pilotnih temeljev je odvisna od marsikaterih dejvnikov, med katere prištevamo globino temeljenja, težavnost terena, nosilnost tal, uporabljen material za pilotiranje (les, armiran beton,...), velikosti in teže objekta in ostalega.

Cene pilotiranja se začnejo pri 4.000 € in lahko segajo vse tja do 10.000 € ali celo več. Tako se recimo cena za celotno pilotiranje klasične enodružinske hiše z lesenimi piloti, do stabilne podlage, giblje okrog 6.000 €.

Poenostavljen shematski prikaz pilotiranja