Projektiranje nizkih gradenj

Med objekte nizkih gradenj oz. gradbene inženirske objekte prištevamo objekte prometne infrastrukture, cevovode, komunikacijske in električne vode, kompleksne industrijske objekte in druge objekte nizkih gradenj.

Med objekte prometne infrastrukture spadajo avtoceste, ceste, ulice, železnice (medkrajevne železnice, mestne železnice), letališke steze, mostove, dvignjene avtoceste, predore, podhode, pristanišča, vodne poti (plovni kanali), jezove, hidrotehnične objekte, akvedukte in druge objekte za namakanje ter melioracijo.

Pri cevovodih v osnovi ločimo daljinske, komunikacijske in električne vode ter lokalne cevovode in kable. K daljinskim, komunikacijskim in električnim vodom sodijo daljinski cevovodi za nafto, plin in vodo, telekomunikacijski vodi in daljinski elektrovodi.

 

Med lokalne cevovode in kable pa po drugi strani prištevamo lokalne plinovode, vodovode, cevovode za odpadno vodo in lokalne električne in telekomunikacijske vode.

V kategorijo kompleksnih industrijskih objektov se prištevajo objekti za kopanje rude ali ekstrakcijo drugih surovin, energetski objekti, objekti kemičnih tovarn in obrati težke industrije, kateri niso razvrščeni v ostale kategorije.

Med druge objekte nizke gradnje sodijo objekti za šport in rekreacijo, kamor prištevamo vglavnem športna igrišča in podobne druge objekte za šport in rekreacijo ter prav tako ostale objekte nizkih gradenj, kot so vodnogospodarski objekti, med katere se štejejo vodnogospodarska infrastruktura v javnem interesu in vodnogospodarski objekti v posebni rabi (HE, ribogojnice).

Pri procesu projektiranja oz. načrtovanja nizkih gradenj bomo omenili le najpogostejše in osnovne objekte nizkih gradenj: ceste, mostove in cevovode (kanalizacijo).

Načrtovanje novih cest se prične s fotogrametrijo in avtomatsko obdelavo podatkov. Pri obdelavi je pomembno, da bo cesta ustrezala dinamiki vožnje, pri čemer se pri projektiranju upoštevajo krivinski polmeri. Pri projektiranju cest se prav tako naredijo natančni izračuni zemeljskih mas, ki jih je potrebno premakniti oz. izkopati. Poleg odkopa se mora zagotoviti tudi gospodarni prevoz zemeljskih mas ter njihova vgradnja oz. odlaganje na gradbišču.

 

Proces gradnje ceste se prične s čiščenjem zemljišča, kjer se upošteva ustrezna širina ceste glede na tip. Odstrani se vso skalovje in odkoplje zemljo v odsekih izkopa, katera se nasuje na nižja zemljišča. Šele po izravnavi spodnjega ustroja se na cestno traso nanese nosilna plast. Nosilno plast sestavljata prod in gramoz v več plasteh. Zgornja plast ceste (povozna površina oz. cestna ureditev) je praviloma iz asfaltnega betona, kateri zagotavlja močno in gladko vozišče.

Tokrat bo govora o betonskih mostovih, ki so zelo razširjena različica mostov na območju cest in avtocest za premostitev velikih razponov.

 

Poznamo tri načine izvedbe betonskih mostov: lite konstrukcije (fiksni oder, pomični oder, narivanje, prostokonzolna gradnja), kombinirane konstrukcije (montažni nosilci in lita plošča, montažna škatla in lita konzola, druge kombinacije) in montažne konstrukcije (cela polja, nosilci, segmenti).

 

Pri projektiranju in izvedbi mostov se uporabljajo različni vrsti temeljev, kot so nosilni piloti in nosilni stebri različnih oblik. S končanjem montaže nosilnih elementov, se začne povezovanje elementov (betoniranje vmesnih prostorov), montaža robnikov, ograje, hidroizolacije in na koncu še obdelava cestnih površin.

Kanalizacija sodi med osnovni cevovod vsakega stanovanjskega objekta, zato je še toliko pomembneje, da omenimo pravilno položitev cevi in izvedbo priključka na javni infrastrukturni kanal.

Najpomembnejše pravilo pri priključitvi je, da mora biti odpadna voda iz vseh prostorov, ki ležijo pod nivojem terena, speljana iz objekta ločeno od odpadne vode iz prostorov, ki so pozicionirani nad nivojem terena. Priključek hišne kanalizacije na javni kanal se običajno izvede s cevmi premera 200mm (najmanjši dovoljeni premer znaša 150mm) pod minimalnim naklonskim kotom 2%. Priključimo ga pod kotom 45° v smeri toka odpadne vode v kanalu. Vsi iztoki iz objekta se izvedejo preko revizijskih jaškov, ki omogočajo ustrezno vzdrževanje. Revizijski jaški so pokriti z litoželeznimi pokrovi.

Kanalizacijske cevi polagamo na dobro pripravljeno podlago, da preprečimo pogrezanje in ostale nevšečnosti. Globina položenih cevi mora biti pod mejo zmrzovanja, kar znaša približno 80 cm. Cevni jarki se morajo izkopati v predvidenem minimalnem padcu (2%), dno se pa mora izravnati. V primeru nezadostne čvrstosti terena je potrebno dodatno nasuti pesek ali gramoz. Kanalsko omrežje naj bo sestavljeno iz kakovostnih cevi, stike med njimi je potrebno dobro zatesniti.

Cena priključitve na javno kanalizacijsko omrežje, z vsemi deli na terenu, se razlikuje od občine do občine, lokacije objekta, zahtevnosti terena, oddaljenosti objekta od glavnega javnega voda. Cena se giblje od 500€ pa vse tja do 4000€. Iz podatka vidimo, da gre za velik investicijski vložek, je pa priklop na javni kanal omrežja pogojen z zakonom, ki pravi, da je priključitev obvezna na mestu, kjer je v bližini že zgrajeno javno kanalizacijsko omrežje. Za ceno priklopa na vaši parceli se obrnite na občino in komunalno podjetje, ki vam bo podalo točno ceno priklopa.