V nadaljevanju:
1. NAČRTOVANJE ELEKTRIČNIH IN STROJNIH INŠTALACIJ
Arhitekt je od vsega začetka zadolžen, da pripravi prve arhitekturne in gradbene načrte oz. podloge, ki predstavljajo osnovo projektne naloge. Arhitekt/investitor se začne s projektanti posameznih instalacij dogovarjati o potrebnih tehničnih prostorih šele, ko so znane osnovne želje investitorja. Pomembna je postavitev tehničnih prostorov, ki morajo biti na optimalni poziciji v objektu, obenem pa morajo optimalne velikosti. Tehnični prostori so v načrtih pogostokrat premajhni, zato se morajo predvsem arhitekti zavedati, da jih projektirajo oz. zasnujejo z zadostnimi dimenzijami, saj predstavljajo edini prostor, kjer bo nameščena vsa strojna in električna oprema (strojnica prezračevanja, hladilna strojnica, sprinkler postaja, diesel agregat, trafo postaja, glavni elektro prostor, prostor za UPS, prostori za komunikacijska vozlišča, prostor za telefonsko centralo, prostor za centralni nadzorni sistem, prostor za varnostni nadzorni center ter trase za vertikalne in horizontalne instalacijske razvode).
Po dogovoru med arhitektom in projektantom posameznih instalacijskih del, sledi izdelava nadaljnjih arhitekturnih in gradbenih podlog, ki predstavljajo prvo kakovostno podlogo, na podlagi katere se bo pripravil projekt za instalacije. Med sodelovanjem arhitekta/investitorja in projektanta instalacij pade dogovor o stopnji izdelave projekta. Poznamo tri stopnje obdelave projekta, kamor spadajo idejni projekt (IDP), projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) in projekt za izvedbo (PZI). Na podlagi dorečene stopnje obdelave projekta, se arhitekturni in gradbeni načrti ter načrti instalacij neprestano dopolnjujejo, spreminjajo z namenom, da se naredi končni projekt izvedbe, ki bo ustrezal željam investitorja.
2. PRIPRAVA NAČRTA ZA INSTALACIJE
Za korektno pripravo instalacijskih podlog oz. načrtov je ključnega pomena, da arhitekt pri načrtih instalacij v risbo ne vključi določenih šrafur kot so kote, razni drugi vpisi in šrafure, ki so za pripravo projekta za instalacijo popolnoma nepotrebni. Pomembno pa je, da se v načrtu ohrani vrisana oprema. Na ta način mora arhitekt vedeti, kako pravilno uporabiti določen program in katere šrafure oz. ravnine ohraniti in smiselno povezati, da bo podloga instalacij čista in korektna. Šele ko so risbe primerno pripravljene, se le-te shranijo na strežniku, obenem pa so določene pravice dostopov in posegov v načrt posameznim projektantom.
3. OBDELAVA INSTALACIJ
Projektant za obdelavo instalacije odpre tloris in prične z izdelavo projekta v skladu s projektno nalogo. Vsaka instalacija se posebej shrani na določen strežnik, kjer je dostopna vsakemu projektantu instalacij. Pomembno je, da se projektanti posameznih instalacij medsebojno uskladijo glede vseh pozicij strojne, električne in druge opreme v objektu, kar je pri večjih objektih še posebej težavno.
Po prvem, začetnem dogovoru in uskladitvi, se naredi prvi tisk načrtov in vseh potrebnih podlog, nato sledi nadaljnjo medsebojno usklajevanje tras in elementov. Pri usklajevanju je zadolžen sodelovati tudi arhitekt. Postopek izdelave načrtov in podloge se ponovi še nekajkrat, dokler vsi elementi in trase ne zavzemajo korektne pozicije. Po konzultacijah se tako naredijo novi, dokončni tlorisi.
4. STROPOVI
Problematični so predvsem objekti, ki vsebujejo veliko spuščenih stropov. Projektanti instalacij zato pogostokrat od arhitekta zahtevajo še natančen, detajlni izris spuščenega stropa, na podlagi katerega se lahko razporedijo instalacije. Risbo oz. načrt na koncu pregleda tudi arhitekt, ki v nekaterih primerih, z oblikovnega stališča, premakne kakšen del instalacij v stropu in uskladi določene elemente. Iz zapisanega sklepamo, da je še enkrat več pomembna komunikacija med arhitektom in projektanti posameznih instalacij.
5. DOKONČANJE NAČRTA ELEKTRO IN STROJNIH INŠTALACIJ
Arhitekt od prvega predanega tlorisa nadaljuje s predelavo, dodelavo, povečanjem, zmanjšanjem prostorov, kar projektantom posameznih instalacij povzroči ponovne probleme pri medsebojnem usklajevanju. Čas uskladitve in dogovarjanj je seveda odvisen od števila načrtov oz. podlog. Skupno sodelovanje in dogovarjanje med arhitektom/investitorjem in projektanti instalacij na koncu vodi do posameznih zaključnih načrtov instalacij. Nato sledi pisanje in urejanje posamezne glave oz. legende načrta ter tiskanje projektne naloge.
6. USKLADITEV VSEH NAČRTOV
Načrti so vedno usklajeni, kar pa iz projekta za izvedbo (PZI) posamezne instalacije ni vedno najbolj razvidno. Velikokrat se zgodi, da določeni izvajalci kot prvi na določenem objektu potegnejo instalacijo in se ne zmenijo na preostale potrebne elemente objekta. S tem se nekako izniči ves trud, ki je bil vložen v usklajevanje vseh načrtov, dogovarjanja in komunikacijo med posamezniki, ki sodelujejo pri procesu graditve objekta. Za zahtevne arhitekturne načrte se tako izdela t.i. zbirnik instalacij. Zbirnik instalacij je tiskana risba v barvah, kjer so zajete vse instalacije objekta, vsaka instalacija posebej pa je označena v svoji barvi. Na ta način postanejo načrti najbolj berljivi in pregledni, obenem pa je najbolj prikazan končni rezultat medsebojnega usklajevanja.
7. CENA NAČRTA STROJNIH IN ELEKTRIČNIH INSTALACIJ
Cena načrta strojnih in električnih instalacij je podana v odnosu do celotne cene načrtov arhitekture. Tako je cena strojnih instalacij 25% vrednosti cene celotnega načrta arhitekture, enaka je tudi cena električnih instalacij glede na vrednost cene načrta arhitekture. Cena je seveda odvisna od marsikaterih dejavnikov, kot so zahtevnost gradnje, velikosti objekta, izvajalcev, projektanta in podobno.