»Rušt« vas lahko preživi le, če imate dobro kritino

Darko Kerčmar je po osnovni izobrazbi gradbenik in je bil deset let zaposlen v enem od večjih pomurskih gradbenih podjetij. Že na začetku službovanja je prišel v tesarski obrat, kjer sta ga osnov dela z lesom naučila mojstra Alojz Žvorc (tudi dolgoleten predsednik sekcije tesarjev in krovcev) in Marjan Slana.

Po drugem stečaju podjetja se je odločil za samostojno pot in v zadnjih dvanajstih letih je KTG, kjer dela od pet do deset tesarjev, izdeloval največ strehe za individualne naročnike po vsem Pomurju. O delu z lesom pravi: »Meni je lepo delati z lesom. Ko toliko let delaš z njim, se tudi marsikaj naučiš. Vsako gradbišče ti da kakšno novo spoznanje. Osnovno pravilo je, da je treba les za ostrešje pravilno izbrati. Sekan mora biti spomladi, vsaj tri ali štiri mesece se mora sušiti. Pri novogradnjah se dela po načrtih celotno novo ostrešje. Smreka, jelka ali gorički bor so najpogostejše vrste lesa, ki jih uporabljajo naše stranke. Škoda, da na Goričkem ni nobene take večje žage, ampak se vsi ukvarjajo le z izvozom surovega lesa, izjema je Lucova. Gorički bor je zelo kakovosten in tudi najprimernejši kot avtohton domač les za ostrešja, vendar ga je težko dobiti, tako ga lahko uporabljajo za ostrešje predvsem tisti, ki imajo svoj gozd na Goričkem.«

Masivni les, ki ga uporabljamo v gradbeništvu, po nasvetih strokovnjakov lahko vsebuje največ 18 odstotkov, lepljen pa 12 odstotkov vlage. Kerčmar je osebno velik zagovornik opečne strešne kritine, saj je glina najbolj domač naraven material. Ko s stranko sklenejo dogovor, potrebujejo kvečjemu deset do petnajst dni, da vse potrebno naročijo in pripeljejo na gradbišče. Največ sodeluje s preverjenim dobaviteljem iz Celja, ki mu pripelje v dogovorjenem času domač slovenski les, po potrebi uporabljajo tudi storitve v Lipovcih ali Kraščih. Ko je les za ostrešje pripravljen, ga je treba tudi pravilno ravno zložiti, vsi leseni deli pa morajo biti v vsakem primeru dvignjeni nad zemljo. Kerčmar pa opozarja, da mora biti ostrešje zares pravilno pokrito s kritino: »Kritina ne sme puščati. Tudi če je le ena luknjica zaradi toče, se bo to sčasoma poznalo na ostrešju. Zato je dobro vsako leto pregledati kritino, kajti če je ta nepoškodovana, je tako tudi ostrešje. Prav tako se mora ostrešje zračiti. Če povzamem: osnova je zdrav les, ostrešje mora biti pravilno in dobro narejeno in seveda zračno, zunanje dele, npr. napušče, je dobro zaščititi proti insektom in glivicam ter pred dežjem in vlago. Včasih so radi delali »kište«, vendar jaz tega ne priporočam, ker je to drago delo, ki ničemer ne služi. Prav tako ne maram barv z laki, saj že nekaj let ne uporabljamo takih barv, ker lak les zapre. Skratka, mi lahko naredimo vse, odvisno pa je od tega, za kaj se kdo odloči oziroma koliko denarja ima in kako kakovostno zaščito si izbere. V času krize in varčevanja je streha zadnja stvar, pri kateri bi lahko varčevali, je prepričan Kerčmar in dodaja: »Jaz jim kar predlagam, da naj raje počakajo leto ali več, kot da bi na silo in s cenenimi nekakovostnimi materiali delali ostrešje. Tudi pri izolaciji ni pametno varčevati, kajti to se jim bo potem poznalo pri ogrevanju.«

Največji sovražnik lesa so zajedavci, ki ga lahko toliko poškodujejo, da postane ostrešje neuporabno. Pred delovanjem lesnih gliv in insektov les zaščitijo z impregnacijo, s posebnimi zaščitnimi sredstvi pa se lahko zmanjšuje tudi njegova gorljivost. Zaščita s fungicidnimi premazi je nujna predvsem na zunanjih, vremenskim vplivom izpostavljenih delih ostrešja.

Vsi, ki bi želeli na streho namestiti sprejemnike sončne energije, se morajo prej prepričati, kako vzdržljivo in močno je njihovo ostrešje, kajti v tem primeru bo streha dodatno obremenjena s približno 19 kilogrami na kvadratni meter.

Golobi na strehi so za marsikoga velika nadloga – bolj je hiša prijetna in z veliko lesa, raje se naselijo ptiči, predvsem golobi. Treba je »zapreti« tram, da nanj ne bodo mogli sedati golobi, in jim preprečiti dostop, kajti le če ne bo dostopa, se ne bodo naselili pod streho. Enako velja za kune: zadelati je treba prav vse odprtine in jim preprečiti dostop.

Ostrešja se le redko obnavljajo, pogosteje se zgodi, da je treba zamenjati kritino, medtem ko je ostrešje še vedno uporabno 50, 60 ali 100 let, pojasnjuje Kerčmar. Toda vseeno se zgodi, kot na primer pred kratkim v Markišavcih, kjer so tesarji KTG-ja prenavljali ostrešje gospodarskega poslopja, ker se je iz hlevov dvigala vlaga in uničila veliko lesa, zato je bilo treba del ostrešja pred zamenjavo kritine obnoviti. V tem kriznem času, ko ni bančnih posojil, pa še kako opažajo, da je v Pomurju manj dela za obrtnike, manj je gradenj novih hiš, več pa nadzidav starih hiš in gradenj prizidkov. Ker je les kot material že nekaj časa zelo poceni, je to bil tudi eden od razlogov, da se je Darko Kerčmar začel ukvarjati z gradnjo lesenih hiš: »Mi delamo skeletne hiše, kjer je ogrodje leseno, vmes pa je celulozna izolacija, ki jo napolnimo s strojem, zunaj pa so lesene plošče. Do zdaj smo naredili deset hiš, ki jih prodajamo na trgu. Vendar trenutno ni denarja, da bi ljudje lahko kupovali. Po želji lahko naredimo tudi pasivno izvedbo, zgrajeno po vseh standardih, ki pa je seveda dražja, vendar lahko zanjo pridobijo sredstva Ekosklada.«