Obnova hiše namesto rušitve - odlikovana hiša MM | a2o2 arhitekti

Lastnika, zakonski par sta se želela preseliti iz prevelike hiše na manjšo, zanju bolj obvladljivo in odprto površino, ki jima bi omogočila tesen stik z vrtom. Obstoječo staro hišico sta sprva nameravala porušiti in na njenem mestu zgraditi novo. Žiga Ravnikar in Eva Senekovič iz biroja a2o2 arhitekti pa sta v njej prepoznala kakovost in potencial. S pomočjo lastnih in referenčnih projektov drugih birojev, sta lastnika prepričala, da hišo raje prenovita.

Ohranjene, sto in več let stare hiše so same po sebi najboljša manifestacija trajnostne gradnje. Grajene so iz kakovostnih materialov, zato jih lahko znova in znova obnavljamo in jim spreminjamo rabo. Med starimi stenami, ki nosijo zgodbe in zapis časa pa je tudi bolj prijetno in zdravo bivati. Obnova stare stavbe pa ni nujno cenejša kot novogradnja, zato odločitev med prenovo in rušitvijo za marsikoga ni lahka. 

Prenova je bila v tem primeru pogumna odločitev. Najprej so popolnoma izvotlili notranjost hiše. Ostali so le stari obodni opečni zidovi in izvirno leseno stavbno pohištvo. Ker je bila hiša pritlična, nova zasnova pa je predvidela prostore tudi v etaži, je bilo treba, da bi dosegli stojno višino, minimalno dvigniti tudi streho. Arhitekti so želeli, da bi bila streha videti čim tanjša, da ne bi preglasila drobne hiše. Konstrukcija napušča zato nima vidnih špirovcev. Ovoj stavbe je izoliran iz notranje strani, notranji deli ostrešja pa obenem prek štirih jeklenih okvirjev povezujejo staro konstrukcijo obstoječega zidanega oboda hiše v togo strukturo. 

Največja želja lastnikov je bila pretočnost med hišo in vrtom. Tla v pritličju so zato iz brušenega betona, ki se neprekinjeno preliva iz notranjosti navzven. Arhitekti so želeli jasno ločiti nove posege od starih zidov, tako s fizičnim odmikom kot tudi po materialnosti. Vsi novi posegi so reverzibilni, nizkoogljični in izvedeni v lesu.

V votel prostor stare zgradbe so umestili lesen servisni volumen s kopalnico, utilitijem in WC-jem. Spalni del s kopalnico in večnamenskim delom za vadbo, ki je lahko tudi soba za goste, je na galeriji, ki v celoti sloni na jeklenih okvirjih, kar omogoča večjo odprtost bivalnih prostorov v pritličju. Oba prostora sta odprta in povezana, kopalnica pa je zaprta. Če je bila prej to hiša z ločenimi majhnimi nizkimi in temačnimi prostori, je zdaj odprt s svetlobo preplavljen dvovišinski loft z mistično atmosfero, ki spominja na cerkveni ali galerijski ambient.

Z novimi odprtinami, dvovišinskim dnevnim prostorom, odprto galerijo in novimi materiali, slabih sto kvadratnih metrov velika hiša vzpostavlja sodoben prostor in omogoča kakovostno bivanje. Izbrani materiali so svetli, trpežni in se bodo lepo starali. Notranji stenski in stropni opaž je iz smrekovega lesa, rahlo beljen, da ne bi prehitro porumenel. Na zunanjosti pa je nekoliko temnejša, sivkasta lazura, ki se lepo povezuje z belino ometane fasade stare hiše.

Arhitekti v materialnosti niso želeli posnemati zgodovinskih obdobij. Notranjost je kompleksna in sestavljena iz veliko različnih elementov, zato so se odločili za enotnejše svetlejše materiale, ki so prijetnejši za bivanje. Zunanjost pa deluje sodobna, celo nekoliko minimalistična, zahvaljujoč dodanim lesenim fasadnim elementom, talnim teraco ploščam ter beli kovinski ograji zunanjega stopnišča.

Hiša MM izstopa po svojem konceptu, harmonični spojitvi starega in novega ter po pozornosti do detajla. Še vedno je preprosta podeželska hiša, ki pa se je po intervenciji a2o2 arhitektov prelevila v popolno sodobno bivališče za par. Z besedami komisije, ki je avtorjem podelila Zlati Svinčnik: „Ta hiša je tako popolna in dokončna, da ne prenese sprememb; ne v svoji zunanjosti, ne v notranjosti. Zasnovana je kot popolni svet s svojimi pravili, ki jih mora uporabnik sprejeti. Ko pa jih sprejme, ga hiša sprejme v svoj čutni objem.“

Načrti: