Prenova industrijske hale v sodobno večnamensko dvorano | Vidic Grohar arhitekti

Biro Vidic Grohar arhitekti je slovenski arhitekturni biro mlajše generacije in rezultat sodelovanja dveh kolegov iz Fakultete za arhitekturo v Ljubljani – Anjo Vidic in Juretom Groharjem, ki sta na različnih projektih sodelovala že med študijem. Kasneje sta oba delovala kot asistenta na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani ter zato večino svojega časa posvečala poučevanju, leta 2021 pa sta se odločila več časa posvetiti projektivni praksi in razvoju biroja.

Točen čas nastanka biroja je težko določiti – lahko bi rekli, da sega v leto 2016, ko sta arhitekta svoj prvi arhitekturni projekt, manjši lokal v Ljubljani. Biroju je kljub relativno kratkemu obstoju uspelo vzpostaviti jasen in konsistenten pristop k arhitekturi. Produkcija biroja se tako odmika od strogo določenih formalnih ali slogovnih imperativov, niti ne želi razviti enoznačno prepoznavnega jezika, kar omogoča večjo prožnost pri načrtovanju (po meri zasnovanih) projektov. Vidic Grohar arhitekti verjamejo, da lahko s kritično interakcijo in reartikulacijo sodobne družbene situacije ter na nedogmatičen način nastaja bolj relevantna in raznovrstnejša arhitekturna produkcija. 

Arhitekti med referencami, ki pomembno vplivajo na njihovo razmišljanje, med drugimi navajajo delo hrvaškega umetnika Ivana Kožarića, ki je svobodno ustvarjal oziroma eksperimentiral z različnimi idejami, tehnikami, materiali in izrazi, istočasno pa je s »klasično« metodo oblikoval abstraktne modernistične skulpture. Kožarićevo delo je parafraza za nebrzdano svobodo v pristopu k različnim temam, ki so našle svoj izraz v njegovem eklektičnem opusu. Za biro Vidic Grohar arhitekti je eklekticizem, pristen v Kožarićevem delu, izhodišče, na podlagi katerega se brez predsodkov lotevajo najrazličnejših nalog.

Tudi projekt prenove bivše industrijske hale v Litostroju v Ljubljani lahko razumemo na takšen način. Gre za arhitekturni poseg, ki je nekdanji industrijski objekt iz šestdesetih let prejšnjega stoletja preobrazil v univerzalen večnamenski prostor za različne dogodke – koncerte, sejme, simpozije in podobno. Investicija na kvadratni meter je bila zaradi velike kvadrature (2000 m2) in dejstva, da je bilo treba zamenjati samo dotrajano streho, relativno nizka. Arhitektov to ni odvrnilo od domiselnosti, ravno nasprotno – narekovalo je potrebo po še večji iznajdljivosti.

Optimalno delovanje dvorane je bilo zagotovljeno brez popolne prenove - samo s posegi, ki so omogočili ne le funkcionalno, temveč tudi arhitekturno preobrazbo objekta.

Dotrajano prvotno streho je zamenjala nova, jeklena; preprost »tehnološki objekt« združuje razsvetljavo in druge instalacije, ki so vidne. Glavni arhitekturni poseg v notranjosti sestoji iz dveh objektov – prvi je odebeljena stena z zaodrjem, drugi je »zigurat« s sanitarijami in glavno vhodno avlo, v nadstropju pa se razvije večnivojski prostor z barom, ki se odpira v notranjost dvorane in omogoča razgled na kompleks z višine.

Novi, večnivojski objekt je izveden z opečnatimi zidovi in betonskimi talnimi ploščami. Sloj srebrne barve, ki se spreminja glede na različne svetlobne pogoje, zanika težo in tektoniko stavbe ter poudarja preprosti značaj izvedbe objektov. Groba materialnost je bila izbrana zato, da bi arhitektura lahko preživela v prvi vrsti nenatančno izvedbo, nato pa tudi neizogibne improvizacije in nadgradnje, ki se izvajajo brez prisotnosti arhitekta. Arhitekti so tako na neki način »skočili v prihodnost« in predvideli prihodnost stavbe: z iznajdljivim razmišljanjem in definicijo materialnosti so stavbi omogočili daljše arhitekturno življenje. 

Prenova zunanjosti je obsegala zgolj najbolj nujne posege. Zunanji posegi zajemajo odstranitev dotrajanega ometa in barvanje zidov, ki razgali vse spremembe in brazgotine, nastale v desetletjih življenja stavbe. V notranjosti so ohranjeni betonski okenski okvirji, čez katere je na zunanji strani kot »nalepka« pritrjen sloj polikarbonata. Na enak način so bila v nove preboje v pritličju nameščena velika aluminijasta vrata, ki se odpirajo na notranje dvorišče. Še en primer preproste materializacije, ki kot velika gesta ustvarja arhitekturni učinek.

Preprosta, a izjemno premišljena intervencija se je zgodila tudi pred samo dvorano. Stara dvokrilna vhodna vrata v nekdanji industrijski objekt so bila zaradi neuporabe in nefunkcionalnosti odstranjena. Arhitekti so iz njih zasnovali novi samostojni objekt pred dvorano, paviljon, pri katerem vratna krila nastopajo kot dvokapna streha, podprta z dvema betonskima podstavkoma. 

Obsežni arhitekturni posegi v sklopu prenove nekdanjega industrijskega objekta v sodobno večnamensko dvorano L56 so morali biti izvedeni tako, da so kljub nizkemu proračunu, kratkemu roku za projektiranje in nepopolni izvedbi fizično in vizualno ohranili arhitekturno avtonomijo – kot protiutež ogromnemu volumnu in grobi pojavnosti nekdanje industrijske dvorane.