Sodobna primorska hiša za mlado družino | Sanja Premrn 

Naloga je imela ne le eno, pač pa kar dve potencialni »zagati«. Najprej je svojevrsten izziv predstavljala na prvi pogled premajhna kvadratura parcele, na kateri si je bilo le stežka mogoče predstavljati enodružinsko hišo. Lastnika hiše sta parcelo dobila v dar od sosede, ki je partnerjeva teta in ker se podarjenemu konju ne gleda v zobe, je bila arhitektka odločena, da bo na majhni parceli postavila sanjski dom zase in za svojo družino.

Druga navidezna »zagata« bi lahko bila (po pričakovanjih) zahtevnost dvojne vloge, saj je naročnica hiše kar arhitektka sama, pomenilo bi pomenilo, da se mora arhitektka ne le neprestano spraševati o arhitekturnih aspektih projekta, temveč tudi o svojih željah, o življenju, kot ga želi živeti s svojo družino. A glede omenjene dvojne vloge Sanja Premrn presenetljivo zamahne z roko, češ da še nikoli ni hitreje dobila ideje za hišo. 

Parcela je umeščena v naselje tipskih enostanovanjskih objektov iz 70. in 80. let prejšnjega stoletja. Arhitektka se je najprej lotila kvadrature parcele in z zmanjšanjem standardnih odmikov od parcelne meje uspela pridobiti večjo kvadraturo zelenice. Južno ob zelenici poteka dovoz do hiše. Ta načeloma nenavadna organizacija okolice in dostopa, posledica urbanistične ureditve naselja in zelo strmega terena na severu, je sprva motila tudi samo arhitektko, a je po lastnih besedah nenavadno lokacijo dovoza hitro vzljubila. Ker so proti jugu orientirani tudi vsi bivalni prostori, je bilo treba najti kompromis med izrazito funkcionalistično vlogo dovoza in dragocenim kosom zelenice pred okni dnevne sobe z jedilnico in kuhinjo. 

Arhitektka se pojasni, da je bil to glavni vzgib, da so se trudili iz dovoza narediti nekaj več, zato da ga ne bi skrivali, pač pa vključili v celostno zasnovo projekta. Posebna pozornost je bila tako namenjena tlaku dovoza, ki ga je arhitektkin partner izdelal iz več kot 3000 opek iz porušene hiše iz okolice. Tako se je nekdanja substanca pretočila v nov izdelek. Arhitektka poudari, da si s partnerjem delita zasluge za nastanek hiše, saj je za nekaj časa pustil službo, da bi se lahko posvetil gradnji novega doma za svojo družino. 

Tlorisna zasnova delno vkopanega pritličja izhaja iz več parametrov: gabaritov in orientacije parcele ter ljubezni do kuhanja. Kuhinja z velikim otokom je zato umeščena v samo središče velikega dnevnega prostora z jedilnico na vzhodni in dnevno sobo s kaminom na zahodni strani. Tako se arhitektki tudi med kuhanjem odpira čudovit pogled na zelenico, na kateri se igrajo otroci.

Kuhinja pa ne preseneti le s svojo umestitvijo, pač pa tudi s svojo impozantno podobo: kuhinjske omarice s temnimi frontami v črni barvi in minimalističnimi ročaji se odlično skladajo s sivim marmornatim kuhinjskim pultom otoka. Stenski del kuhinje je zasnovan tako, da dve odprti fronti srednje omare tvorita dodatno delovno površino, majhen pult, ki je kot nalašč za odlaganje in shranjevanje kuhinjskih pripomočkov in aparatov. 

V zgornjem nadstropju sta dve majhni otroški sobi. Levo od otroških sob je večja kopalnica za vso družino, desno pa spalnica z izhodom na prostrano teraso, s katere se odpirajo čudoviti pogledi na okoliške hribe. Pohištvo je tudi tukaj – tako kot v kuhinji in povsod drugje – vrhunske kvalitete in natančno izdelano, uporabljeni material pa je furnirana vezana plošča. Arhitektka pove, da se je pri izbiri pohištva držala lastnega načela, ki ga vedno pove svojim naročnikom: kakovostnejše pohištvo sicer predstavlja dražjo začetno investicijo, a se ta na dolgi rok nekajkrat povrne, saj takšno pohištvo svojemu namenu brezhibno služi desetletja.

Podobnemu načelu kvalitete sledi tudi sanitarna oprema z marmornatim umivalniškim pultom, ki ponovi materialni motiv iz kuhinje. Masiven pult je postavljen na kovinsko podnožje, ki obenem podpira tudi predalnike pod kopalniškim umivalniki. 

Poseben element hiše predstavlja kamnita fasada, oblečena v kar deset centimetrov debel lokalni kamen. Za takšno rešitev, ki je sicer neprimerno zahtevnejša in dražja za izvedbo, se je arhitektka odločila zaradi pristnosti materiala in tradicionalne tehnike gradnje, značilne za primorsko okolje. 

Galerija: