Kje stoji poslednja ohranjena vodna črpalka za oskrbo parnih lokomotiv?

Besedilo: Žaklin Križaj

Zakaj so sploh uporabljali vodne črpalke za parne lokomotive?

Še nedolgo nazaj so na železniških tirih prevladovale parne lokomotive, ki so za svoj pogon potrebovale vodo. Le to so s pomočjo premoga ogrevali do vrelišča oziroma pare, ki je nato poganjala parni stroj le ta pa celotno lokomotivo. Parne lokomotive so potrebovale kar štirikrat več vode kot premoga, zato so na določenih postajah lokomotive potrebovale nujno oskrbo z vodo. Ena takih pomembnih vodnih postaj je bila v občini Hrpelje-Kozina, ob železniški postaji Hrpelje-Kozina, ki je oskrbela lokomotive bodisi na poti v Trst, Divačo ali v Pulo. Črpalka je bila zgrajena po izgradnji železniških krakov Divača-Pula (l.1876) in Hrpelje-Kozina-Trst (l.1887).

V tistem času vodovodno omrežje še ni bilo tako razvejano, kakor je danes, zato je bila oskrba lokomotiv z vodo zahtevna naloga zlasti na Krasu v severovzhodnem delu Istre, ki nima vodnih virov in kjer je dostop do vode zaradi naravnih danosti otežen. Za namen napajanja parnih lokomotiv z gorivom-vodo so zgradili vodno postajo z rezervoarji, s črpalkami in instalacijami za oskrbo lokomotiv. Vodo so zajezili v potoku Glinščica, v naselju Klanec in jo speljali v zbiralnike s črpalno postajo, od tod pa napeljali v vodno postajo v Hrpeljah.

Da so bile potrebe po oskrbi vode velike, priča velikost dveh zunanjih betonskih zbiralnikov  na Klancu velikosti 6000 m3 in 4500 m3, kar je zadoščalo za vožnjo parnih lokomotiv od Kozine do Trsta. Lokomotive so na poti morale prečkati kar 3,25 % klanec, pri čemer lahko kot zanimivost povemo, da je bila poraba vode približno 30-40 m3 na dan.

Črpalna postaja na Klancu je s pomočjo črpalke, črpala vodo iz zajetja v pokrit filtrirni betonski rezervoar. Z dodatno parno visokotlačno črpalko pa so črpali vodo iz rezervoarja v 1369 m dolg in 90 m višji cevni sistem vse do vodnega stolpa ob železniški postaji na Kozini, kjer so jo uporabljali za napajanje lokomotiv. Vodo so poleg oskrbe lokomotiv uporabljali tudi kot pitno vodo na postaji.

Prvotno so črpalke delovale na parni pogon, oskrba s premogom pa je potekala s pomočjo vozov. Kasneje leta 1938 po elektrifikaciji vasi, so parne črpalke nadomestili z električnimi črpalkami.

Da je vse potekalo nemoteno, je skrbel glavni strojnik vodne postaje, ki je stanoval v hiši ob postaji, v tako imenovani »čuvajnici«, kjer se danes nahaja prenovljen kompleks tehnične dediščine, muzej krajinskega parka in info točka drugega tira. Skrbnik oz. vzdrževalec črpalke je moral nivo vode v bazenih dnevno kontrolirati, saj je bilo od njega odvisno nemoteno delovanje lokomotiv. Pozimi je skrbnik moral pod njima kuriti ogenj, da ne bi voda v njih zamrznila. Parna postaja v Hrpeljah-Kozini je delovala vse do leta 1970, nato pa so jo uporabljali še 10 let za potrebe požarne vode za INO. Po prenehanju delovanja je nekaj let propadala, vendar so k sreči domačini in Slovenske železnice razumeli njeno preteklo pomembnost.

Turistična znamenitost nekdanje vodne črpalke in gradnja drugega tira

Po zaslugi skrbnosti domačinov in Slovenskih železnic je parna postaja ostala več ali manj nespremenjena. Občina Hrpelje-Kozina je s pomočjo sredstev, namenjenih izravnalnim ukrepom h gradnji drugega tira, vodno postajo oziroma po domače »pompo« obnovila in jo kot izjemno tehnološko kulturno dediščino namenila obiskovalcem. Vodna postaja na Klancu v občini Hrpelje-Kozina je edina od nekoč mnogih črpalk, ki so jo vse do danes ohranili in obnovili v izvirni obliki. Obiskovalci lahko vidijo parni kotel iz leta 1909, parne in električne črpalke in drugo zanimivo strojno opremo ter orodje iz takratnega časa.

V obnovljenem objektu nekdanje čuvajnice je turistično informativni center. Občina Hrpelje-Kozina ga je zasnovala skupaj z družbo 2TDK in Parkom Škocjanske jame kot informacijsko točko gradnje drugega tira ter manjši muzej krajinskega parka Beka. Projekt drugega tira je predstavljen skozi sodobno interaktivno razstavo, kjer poleg splošnih podatkov preverite geološko sestavo tal, spoznavate ter raziskujete arheološke najdbe na sami trasi, zaigrate na instrument izdelan iz apnenca in še veliko drugih interaktivnih zanimivosti.

Neokrnjena narava v Krajinskem parku Beka

Krajinski park Beka geografsko obsega sotesko Glinščice z dolino Griže. Vendar po sprehodu po soteski takoj opazimo, da ni navadna, saj se nahaja na kraškem površju, za katere so značilni kraški pojavi. Ob sprehodu v krajinskem parku boste priče ponornim kraškim jamam ter arheološkim najdiščem prazgodovinskih okopov. V Beki se nahajajo tudi ruševine srednjeveških utrdb Lorencon z velikim obrambnim jarkom, utrjena postojanka Tabor nad Botačem in prazgodovinsko gradišče Sela. Zaradi kraških razmer so tudi utrdbe na tem delu nekoliko drugače zasnovane.

Celotno območje, ki je bilo leta 1992 razglašeno za krajinski park, slovi po izjemnih naravnih lepotah in nedotaknjenosti krajine s številnimi pohodniškimi potmi. V kolikor se želite nadihati svežega zraka ter pretegniti noge, se lahko povzpnete na bližnje manjše hribe, kot so npr. Stena, Griža ali Kokoš. Za lahkotne popoldanske družinske izlete pa lahko obiščete stezo prijateljstva ali pa si privoščite kolesarski izlet po trasi opuščene železniške proge. Možnosti je nešteto.

Obnovljena objekta vodne postaje in čuvajnice z urejenim parkiriščem predstavljata dodano turistično točko, ki promovira kulturno in tehnično dediščino, obenem pa ponuja izhodišče za številne izlete v neokrnjeno naravo.

*Naslovnica: Prenovljen kompleks nove vodne črpalke. (Vir: Foto Bogdan Martinčič)