Besedilo: Žaklin Križaj
Cerkev Sv. Kancijana
Cerkev Sv. Kancijana se prav tako nahaja na Vrzdencu v občini Horjul. To je stara romanska stavba. Sodeč po virih in ljudskem izročilu, je bila zgrajena najverjetneje že v začetku 13. stoletja. Kljub številnim prezidavam so spretni zgodovinarji in konservatorji odkrili prvotno obliko; to je bila obokana ladja z romanskim oknom na severni strani. V gotskem obdobju so dodali gotski prezbiterij z rebrastim svodom, slonečem na konzolah iz druge polovice 14. stoletja. Zaradi pilastrov, novih oken in obokov iz 18. stoletja, so bile freske na stenah močno poškodovane, zaradi česar so jih kasneje prebelili. Pri odkrivanju različnih plasti fresk, so našli zanimive spomeniško zaščitene freske iz 14. pa vse do 16. stoletja, kjer je bilo upodobljeno Kristusovo življenje in trpljenje.
Freska Sv. Krištofa
Nova poslovilna vežica na Vrzdencu, o kateri bo več govora v nadaljevanju, ne navdihuje samo navzven, temveč tudi navznotraj. V svoji notranjosti namreč skriva originalno fresko svetega Krištofa iz 16. stoletja, po kateri je tudi dobila ime. Leta 2003 je bila zaradi vidnega propadanja in škodljivih vplivov okolja, sneta z južne zunanje stene prezbiterija cerkve Sv. Kancijana. Restavrirana ter v restavratorskem centru v Ljubljani shranjena freska je na svojo novo priložnost čakala vse do 3. decembra 2019, ko se je zgradila poslovilna vežica. Na njeno originalno mesto pa so naslikali kopijo.
Zavetnik popotnikov
Sveti Krištof je zavetnik popotnikov in eden izmed štirinajstih priprošnjikov v sili. Grško ime Hristoforos pomeni Kristonosec, zaradi česar ga kot mučenca častijo tako na Vzhodu kakor tudi na Zahodu. Svetnika upodabljajo z velikim drevesom v roki. Po legendi je iz njegove palice, ki jo je zasadil v tla, zraslo drevo. Simbolično to pomeni rast evangelija, ki ga je oznanjal na otoku Samosu, kjer je umrl mučeniške smrti. Okoli njega se je spletlo veliko legend.
Ljudje so imeli v moč svetnikove priprošnje veliko zaupanje, saj je bil priprošnjik zoper naglo in nepredvideno smrt. Prepričani so bili, da zadostuje samo jutranji pogled na svetnikovo podobo pa tisti dan ne boš umrl nagle smrti. Zato so vaščani naročili njegovo sliko v nadnaravni velikosti ter jo umestili na fasado, kjer so ga lahko videli iz skoraj vsake hiše.
Trnova pot, poslovilna vežica na Vrzdencu
Želja po izgradnji poslovilne vežice se je pojavila že leta 2003, ko jo je vaški odbor Vrzdenec v enem izmed predlogov podal občini Horjul. Resni razmisleki o postavitvi vežice so se pričeli leta 2014, pot pa je bila, tako kakor tudi pri znanem slovenskem pisatelju Cankarju, dolga, naporna in trnova. A po rezultatih sodeč, se jo je splačalo prehoditi. Najprej je bilo potrebno poiskati primerno lokacijo ter spremeniti OPN (Občinski prostorski načrt). Nato je bilo potrebno odkupiti zemljišča in pripraviti projekte, usklajene z ZVKD (Zavod za varstvo kulturne dediščine). Tako se je leta 2019 gradnja končno lahko pričela. Po ureditvi okolice leta 2020 je poslovilna vežica dobila uporabno dovoljenje in odprla vrata za obiskovalce.
Kljub temu da gre za nov objekt, v njem prepoznamo vse kvalitete nekdanjih mojstrov. Odlično mešanico klasične in moderne arhitekture je uspešno zasnoval arhitekt g. Andrej Briški. Kamniti marmornati stebri predstavljajo trdnost, ostro ločnico med živim in mrtvim. Spoštovanje proporcev in simetrij dajejo občutek večnosti. Ob teh neminljivih potezah se lahko poglobimo vase in pretehtamo, kaj je v življenju resnično pomembno.
Kip v spomin slovenskim materam
Ko smo že pri pomembnosti. Ali veste, kdo je Neža Cankar, ki so ji v neposredni bližini poslovilne vežice namenili doprsni kip? Če vas je priimek spomnil na našega največjega pisatelja, pesnika in dramatika Ivana Cankarja, ste uganili pravilno. To je kip požrtvovalne, trpeče in tihe matere Ivana Cankarja, rojene prav na Vrzdencu. Spomenik ima prav zato velik pomen za državno, kulturno in versko dediščino. Neža Cankar, rojena kot Neža Pivk, je bila ključna oseba v Cankarjevem življenju in njegovem umetniškem ustvarjanju.
Cankar je zaslovel prav z opisi izredno spoštljivega odnosa do matere, premešanega z občutki krivde, s katerimi se lahko poistoveti marsikateri Slovenec. Cankarjanska mati je eden od likov in simbolov naše slovenske literature.
Kip predstavlja kmečko ženo z ruto, s čimer simbolizira podobo vseh slovenskih pobožnih trpečih mater. Izmed treh osnutkov kipov so izbrali umetnika Edina Ščuka, ki je kip tudi ponosno izdelal. Tudi izbira slovenskega kamna, je bila za to pripoved pomembna. Gre za kraški masivni apnenec z rudistnimi lupinami (Repenska formacija, Repen/Kopriva), ki bo z leti in vremenskimi vplivi pridobival žlahtnost in patino.
Za konec prisluhnimo napisu na doprsnem kipu: »Na materinem obrazu je odseval ta nebeški svit. Iztegnila je roko in pokazala na cerkev. Tam je Vrzdenec! Njen glas je bil globok, mehak in zamišljen, kakor da bi rekel otrok: Tam so nebesa. Ivan Cankar, Podobe iz Sanj: Vrzdenec, 1917".«