Hiša Trikotnik v Premanturi

^{Izbor in besedilo: Boris Vidaković}

Hiša se nahaja na parceli podolgovate in nepravilne oblike, ki je precej otežila gradnjo. Natančneje, na zemljišču velikosti 550 m² je bila zazidljiva le 100 m² velika površina trikotne oblike, ki jo je določil obris gradbenih smeri. K zahtevnosti projektantske naloge pa je prispevala tudi cesta, ki poteka po celotni dolžini južne strani parcele, sicer optimalne za orientacijo bivalnih prostorov hiše.

Na prvi pogled se je zdelo kot nemogoča naloga; trikotna hiša majhne površine, orientirana na cesto ter parcela, ki jo je težko smiselno povezati s hišo. Pravkar omenjeni parametri pa so - ravno nasprotno - prispevali k novemu avtentičnem duhu kraja.

Hiša Trikotnik je bila zasnovana kot orodje za raziskovanje evklidske geometrije in odkrivanje logike medsebojnih odnosov med geometrijskimi telesi. Oblika hiše je nastala kot kompozicija in raziskava elementarnih oblik (trikotnika, kroga in kvadrata) ter geometrijskih teles, ki izhajajo iz njih. Na trikotno prizmo pritličja je postavljena kocka, na katero se naslanja valj.

Vsak od treh geometrijskih elementov je drugače obdelan tako z barvo, materialom kot s teksturo, s čimer se zoperstavlja abstraktnosti kompozicije in taktilni materialnosti hiše. Hiša je skoraj ironična parafraza prepogosto citirane izjave Le Corbusierja, enega najvplivnejših modernističnih arhitektov, o arhitekturi kot igri pravilnih volumnov na soncu. Arhitekturno kompozicijo določa nekoliko humorna interpretacija vsakega od elementov, pri tem pa je doslednost in strogost izhodiščne zasnove omehčana z ironično obdelavo.

Geometrijska pravilnost osnovnih volumnov hiše omogoča ustvarjanje lastnega nadzorovanega prostora hiše v odnosu do njene okolice. Trikotna prizma je proti sosedom na vzhodni in zahodni strani zaprta, proti južni terasi pa se popolnoma odpre. Njen obrambni značaj je poudarjen z oblogo iz belih keramičnih ploščic manjšega formata. Vtis pretirane strogosti zmanjšuje poševnost zgornje površine, ki pragmatično rešuje odvodnjavanje strehe.

Intimnost prostorov v prvem nadstropju, znotraj kubusa, navidezno potopljenega v spodnji trikotni volumen, poudarja zamolkel, globok odtenek škrlatnega ometa na fasadi.

Nad etažo s spalnicami in kopalnico je strešna terasa, na katero vodijo spiralne stopnice. Valj je obložen s stekleno opeko, kar omogoča difuzno osvetlitev stopnišča in dela pritličja.

Trikotnik je ena manj cenjenih tlorisnih oblik - še zlasti v stanovanjski arhitekturi, saj so notranji prostori zaradi ostrih kotov manj uporabni. V tem primeru je trikotnik tlorisno razdeljen na pasove bivalnih funkcij različnih značajev in stopenj zasebnosti. Ob južni fasadi je plitka veranda, ki zagotavlja zaščito pred soncem, obenem pa ustvarja postopen prehod med zunanjimi in notranjimi prostori. Ob verandi so dnevna soba, jedilnica s kuhinjo in stopnišče povezani v edinstven prostor, ki predstavlja najbolj odprt del hiše. Ti prostori se nahajajo spodnjem delu hiše s trapezno zasnovo, ki scenografsko poudarja perspektivo in doživetje odpiranja hiše navzven.

Za dnevno sobo je servisni prostor s sanitarijami, shrambo in vhodom. V naslednjem pasu je spalnica z minimalnim številom odprtin, kar ustvarja občutek zavetja in varnosti, čisto na vrhu pa je zunanja shramba.

Oblikovalska rešitev se izogiba klišeju novozgrajenih tradicionalnih istrskih hiš, dopolnjenih z bazeni, ki so v zadnjih dvajsetih letih postale prevladujoča arhitekturna pripoved celotne Istre. Namesto patetike lažne vernakularnosti se vzpostavi skupek lastnih oblikovalskih pravil, ki ustvarjajo avtonomno arhitekturno kompozicijo. Zahtevni izhodiščni pogoji in kontekst parcele, ki bi lahko služili kot niz izgovorov, so prevedeni v drzno in prepričljivo arhitekturo, ki daje vtis, da je nastala povsem neodvisno od vseh omejitev.

Galerija