Za področje
    https://vsebovredu.triglav.si/prirocniki/zavarovanje-doma?p=01&utm_campaign=dom&utm_medium=banner&utm_source=moj-mojster&utm_term=affiliate

    Lebdeča streha nad preteklostjo

    Članek je koristil že 5974+ uporabnikom
    Sredi polja v Občini Šentjernej lebdi streha. Prav ste prebrali - mojstrsko konstrukcijo znanega arhitekta Otona Jugovca namreč podpirata le dva tanka stebra. Ta drobni objekt že nekaj desetletij varuje žalostne ostanke cerkvice, ki je bila nekoč središče živahnega naselja, o katerem danes ni ne duha ne sluha. Do tal ga je porušilo eno izmed najbolj krvavih poglavij slovenske srednjeveške zgodovine: turški vpadi.

    Besedilo: Žaklin Križaj

    Krvava zgodovina Gutenwerd-a

    Pred osmimi do devetimi stoletji, v dobi, ki ji danes rečemo srednji vek, je v okljuku spodnje Krke zrasla urbana naselbina – trg. Bila je del fevdalnega gospostva škofov iz Freisinga na Bavarskem, ki so jo poimenovali Gutenwerd, kar po nemško pomeni dober otok (guten po nemško pomeni dober, werd pa otok).

    Območje nekdanje srednjeveške naselbine Gutenwerd, je kar iz treh strani obdano z vodo, namreč iz južne in vzhodne strani ga danes omejuje potok Curek (nekdaj je tudi po tem delu potekala nekdanja struga Krke), s severne pa reka Krka. Nič čudnega torej, da so Nemci območje poimenovali otok.

    Najdeni zapisi pričajo o kovnici denarja, mitnici in brodu na Krki, iz česar lahko razberemo, da so se takratni prebivalci ukvarjali z različnimi obrtmi in s trgovino. Ker so bili v preteklosti ljudje veliko bolj povezani pa tudi odvisni od muhaste narave, so nanje veliko bolj vplivale poplave, kuge, lakote, vojne in podobne katastrofe, ki so jih morali tako ali drugače preživeti. Vendar je za vsakim slabim obdobjem prišlo tudi boljše obdobje, kjer so utrjeni z optimizmom zrli v prihodnost.

    V letu 1473 je Gutenwerd doživel strašen konec: kot je zapisal freisinški škof, so ga Turki oblegali, po zavzetju pa vse, ki so bili v njem, kar okoli tri tisoč ljudi, pobili, zažgali ali odpeljali v sužnost. Trg si ni nikoli več opomogel. Življenje je zamrlo, kar je ostalo še uporabnega, pa so odnesli okoliški prebivalci. Požgane domove, kašče, dvorišča in poti je sčasoma preraslo grmovje in trava. Še reka Krka je spremenila svoj tok in se izognila nesrečni naselbini na otoku, ki jo je nekdaj varovala. Le cerkev sv. Miklavža se je ohranila vse do danes.

    jugovec-kozolec.jpg
    Minimalistična zasnova strehe, ki lebdi nad ruševinami. (Vir: osebni arhiv Žaklin Križaj)

    Odkritje preteklosti

    V letih 1967–1984 so arheologi iz Narodnega muzeja v Ljubljani odkrili lokacijo in obseg opuščenega Gutenwerda ter potek nekdanje struge Krke. Izkopali so ostanke več lesenih in kamnitih hiš, temelje romanske cerkve, ostanke ceste, ostaline železarske in usnjarske delavnice ter topilniških peči za železo in bron. Našli so tudi na tisoče odlomkov lončenih posod, raznovrstno orodje in predmete za vsakdanjo rabo. Arheologi so na trasi kolovoza, ki teče od cerkve sv. Nikolaja do vasi Drama, odkopali 4 do 6 m široko tlakovano cesto in ob njej ostanke stanovanjskih objektov. V severnem delu najdišča stoji cerkev sv. Nikolaja.

    lebdeca-streha.jpg
    Očiščena struktura kozolca, kot vir navdiha lebdeče strehe. (Vir: osebni arhiv Žaklin Križaj)

    Zavetje ruševin

    Gutenwerd je v Sloveniji doslej edina opuščena srednjeveška naselbina, ki so jo odkrili in izkopali arheologi. Na območju Gutenwerda stoji eden najbolj razpoznavnih primerov slovenske arhitekture modernizma. Je majhna, asketska lebdeča streha, zgrajena po načrtih znanega slovenskega arhitekta Otona Jugovca, v vasi Drama v Občini Šentjernej. Streha ščiti ostanke razvalin preproste kapelice sv. Mihaela iz kraja Gutenwerth. Polje in razvaline stare cerkvice ostajajo nedotaknjeni. Stari zidovi so potopljeni pod nivo terena.

    Konstrukcija je modernistično drzna, avtorska interpretacija strukture kozolca, ki predstavlja elementaren izraz slovenskega ljudskega stavbarstva. Posledica je redukcija zavetja na sam minimum, ki ga simbolizira streha. Prostorsko konstrukcijo kozolca toplarja izvede Jugovec v eni sami ravnini. Dva stebra, ki predstavljata stik strehe s tlemi, nosita leseno paličje z jeklenimi diagonalami, na katero je položeno ogrodje slamnate strehe.

    Zaradi dotrajanosti objekta ga je pred leti subtilno prenovila arhitektka Maruša Zorec. Ob prenovi so nadomestili leseni nosilec z jeklenim. Izvedli pa so tudi novo slamnato kritje. Maruša Zorec je ena najvidnejših slovenskih arhitektk, še zlasti so odmevni njeni primeri prenove spomenikov kulturne dediščine, za katere je prejela vrsto nagrad. Posveča se tudi raziskovanju slovenske arhitekture iz obdobja 1960-ih in 1970-ih. Raziskala je opus arhitekta Otona Jugovca ter leta 2001 v Cankarjevem domu pripravila razstavo in izdala monografijo, za kar je bila nagrajena s Plečnikovo medaljo. Med drugim je v monografiji predstavila zaščitno stavbo arheoloških ostalin Gutenwertha.

    oton-jugovec-kozolec.jpg
    Igra svetlobe in sence, pod ravnino strehe. (Vir: osebni arhiv Žaklin Križaj)

    Arhitekt Oton Jugovec

    In še nekaj besed o arhitektu lebdeče strehe. Oton Jugovec se je rodil leta 1921 v Radljah ob Dravi. Oče je služboval v različnih krajih, zato so se veliko selili po Sloveniji, srednjo šolo pa je obiskoval v Ljubljani. Pisal je pesmi in bil izredno glasbeno nadarjen, vpisal se je na glasbeni konservatorij, igral violino, saksofon in klarinet. Preigraval je jazz, ki je takrat veljal za »uporniško« glasbo.

    Leta 1943 je šel v partizane, deloval je v propagandni skupini Cankarjeve brigade. Med letoma 1945 in 1948 je študiral arhitekturo v Pragi. Po vrnitvi v Slovenijo pa se je vpisal na ljubljansko Fakulteto za arhitekturo na seminar Edvarda Ravnikarja. Že leta 1950 so se v kleti na Gradišču zbrali Svetozar Križaj, Uroš Vagaja, Ferenc Šmid, Eli Likar in Jugovec ter ustanovili skupino Bunker oz. Kolektiv B. Bili so prvi pravi oblikovalski studio in so začetniki slovenskega industrijskega oblikovanja, ki so idejo izpeljali od zasnove do izdelave prototipa.

    Med leti 1954 in 1956 se je zaposlil v biroju Slovenija projekt, kjer je delal na številnih projektih. Med zgodnejšimi deli je stanovanjska hiša družine Gosar na Mirju, njegov prvi veliki projekt pa je kompleks Jedrskega inštituta Jožef Stefan v Podgorici pri Črnučah (1960–1966), za katero je leta 1967 prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 1984 pa še Prešernovo nagrado za dosežke v arhitekturi. Med vidnejšimi stvaritvami v tem obdobju je še stavba Kulturnega doma Španski borci v ljubljanskih Mostah (1979–1981).

    Konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih se je Jugovec na Zavodu za spomeniško varstvo ukvarjal s sistematiko varovanja zgodovinskih in spomeniško zaščitenih objektov in s posegi v staro substanco ter ob tem uveljavil svoj osebni modernistični pogled. Med objekti, ki izstopajo v Jugovčevem opusu, je zaščitna stavba arheoloških ostalin Gutenwertha v bližini Drame iz leta 1973, ki z drzno konstrukcijsko zasnovo poudarja lebdenje strehe nad terenom. Ta drobni arhitekturni poseg še danes privablja pozornost svetovne arhitekturne javnosti.

     

    *Naslovnica: (Vir: osebni arhiv Katarine Lan)

    5974
    Avtor: Mojmojster

    Kako so Vam koristile te informacije?


    arhitektura, ideje in inspiracije

    1
    5
    1
    1
    3
    2
    3
    2
    3
    1
    1
    1
    1
    1
    2
    Revija Mojmojster

    Najboljše prakse, ideje in nasveti za urejen dom. V vaš e-nabiralnik vsakih 14 dni, brezplačno!

    Pogoji uporabe I Politika zasebnosti I Informacije o piškotih I Impressum
    © 2023 Daibau International d.o.o., vse pravice pridržane