Hiša na klancu, kjer ilovica nastopa kot glavni gradbeni material

Les in ilovica sta pramateriala, ki sta bila kot gradbena materiala prisotna že od prazgodovine naprej. S sodobnimi tehnologijami in tehnikami gradnje pa odpirata mnogo potencialov tudi za sodobno gradnjo. Konstrukcija Hiše na klancu sestoji iz lesenih nosilcev smrekovega lesa, stene pa so iz ilovice s primešano slamo in ekstrudirano glino. Kar je še posebej fascinantno, je podatek, da je bil armiran beton, ta vseprisotni material, uporabljen le za temelje. 

Ilovica je ekološki material od gradnje do razgradnje. Od izkopa pa do konca vgradnje ne potrebuje nobenega transporta, saj se izkoplje na parceli in vgradi na mestu, prav tako je tehnologija vgradnje sama po sebi okolju prijazna, saj ne potrebuje nobene predelave. Zaradi tega je ogljični odtis materiala praktično ničen. Tudi ko hiša odsluži svojemu namenu, se lahko brez okoljsko obremenjujočih posledic popolnoma reciklira. Hiša iz ilovice se torej na neki način najbolj približa mantri Zahoda, t. j. »biorazgradljivemu izdelku«.

Ilovica ima zelo dobre gradbeno-fizikalne lastnosti, saj dobro absorbira toploto in vlago, ju akumulira ter nato postopoma oddaja v prostor. Gre za zelo difuzijsko odprto material, kar pomeni, da zrak in vlaga skozenj prehajata še bolj kot pri opeki. Kot pove arhitekt, sta opeka in ilovica pravzaprav podoben material, a s pomembno razliko, saj je opeka žgana, ilovica pa se uporablja v surovem, neobdelanem stanju. Ilovica je ognjevaren, torej negorljiv material. 

Postopek gradnje ilovnate hiše je sledeč: najprej se pripravi ilovnato zmes, kar zahteva, da se vse komponentne zmesi zmočijo, nato pa se zmes začne vgrajevati v lesene opaže. Ilovnate stene se sušijo do šest mesecev, kar lahko nekoliko bolj nepotrpežljive naročnike tudi odvrne in se raje odločijo za neki drug gradbeni material. 

Hiša na klancu stoji, kot pove že njeno ime, na vrhu čudovitega klanca, od koder se odpira pogled proti okoliških hribom. Zasnovana je kot kompakten, dolg volumen, v katerem se eden za drugim nizajo bivalni in spalni prostori. Arhitektu je tako uspelo ustvariti hišo z minimalno kvadraturo hodnika. Na južno fasado je umeščen dolg gank, ki nekoliko prestreže poletne sončne žarke in nudi pokrito bivalno teraso. 

Tlorisna organizacija hiše je preprosta in sodobna. Bivalni del je zasnovan kot dvovišinski pretočen prostor, ki od kuhinje preko jedilnice prehaja v dnevno sobo s kaminom. Spalnica in kopalnica sta umeščeni v pritličje, medtem ko se otroške sobe z galerijo nizajo v prvem nadstropju. Verjetno najbolj unikaten element hiše je plezalna stena, ki povezuje dnevni prostor s skrivališčem pod streho; lastnikovi otroci ga obožujejo. 

Materialnost sledi imperativu uporabe trajnostnih materialov in vzpostavlja jasno konstrukcijsko hierarhijo: strop in nenosilne stene so obloženi z lesenimi deskami, obodne nosilne, ilovnate stene pa zablestijo v svoji čudoviti naravni barvi. 

Galerija: