Izbor in besedilo: Špela Rogel
Ista skupina arhitektov je nekaj let prej zasnovala tudi šoštanjski vrtec, ki je bil med občani, še posebej med otroki, odlično sprejet. Tokrat je bila njihova naloga zagotoviti prostor uporabnikom več različnih generacij: učencem, ki obiskujejo glasbeno šolo, pihalnemu orkestru Zarja ter pevskemu zboru Svoboda. V novi, prizidani stavbi je tako glasbena šola pridobila dodatne učilnice, dvorano za nastope ter zbornico, orkester lastno godbeno dvorano, pevski zbor pa svoj prostor za vadbo petja.
Stavba, ki na zunaj deluje enovita in popolnoma nova, je dejansko dozidava k stari stavbi glasbene šole, ki je bila prav tako dozidana h kulturnemu domu. Arhitekti so oba starejša in dotrajana objekta z novim ovojem, s katerim so zaobjeli staro šolo, na zelo domiseln način povezali v skladno, funkcionalno in estetsko navdušujočo celoto, ki se brezšivno prilega tudi svoji zunanji okolici. S to premišljeno potezo pa - niso zgolj pridobili dodatnega prostora, ki ga je šola potrebovala – temveč so obenem tudi izboljšali stabilnost starega objekta, omogočili njegovo energetsko sanacijo ter preoblikovali njegov neugledni interjer.
Notranja zasnova izhaja iz obstoječe mreže hodnikov stare glasbene šole. Zasnovana je kot preplet lesenih ali temnih hodnikov, ki napajajo učilnice in dvorane, ki se v nadstropju iztečejo v zelene zunanje atrije v cezurah obodne stene. Posebna pozornost je bila namenjena akustiki in zastrti indirektni naravni osvetlitvi glasbenih učilnic. Zato so v nadstropju v mrežo hodnikov vključeni svetlobni atriji na ulični strani ter notranji atriji v osrednjem delu.
V novo stavbo sta urejena dva ločena vhoda. V glasbeno šolo šolarji vstopajo iz ulične strani, v dvorani pa pevski zbor in godbeniki iz parkovne strani. Temu ter prostorskemu kontekstu sledita različni zasnovi obeh fasad, ki imata vsaka svoj, edinstveni likovni izraz.
Fasada glasbene šole, ki gleda proti ulici in parkirišču, je izčiščena in introvertirana. Njena belina je kontrast slikoviti okolici industrijskega mesta. V gladko površino so arhitekti na nekaj mestih zarezali in s tem ustvarili odprtine, skozi katere globoko v objekt pronica naravna svetloba. Ta skozi cezure v fasadi in svetlobne atrije na strehi seže tudi v prostore nekdanjih učilnic, ki so jo z dozidavo ob zunanjem plašču izgubile.
Zareze na gladki fasadi ustvarjajo ritem. Kot zavese pa ga omehčajo bele vertikalne lamele, ki prepuščajo svetlobo, medtem ko diskretno zapirajo pot radovednim pogledom. V eni teh zarez se lamele zalomijo v nadstrešek, ki nakazuje vhod v glasbeno šolo.
Rečna fasada je v nasprotju z ulično ekstrovertirana. Mreža vertikalnih fasadnih lamel preslikava ritem drevoreda platan, ki sledijo sprehajalni poti ob reki. Kjer se stena v pritličju zalomi, se na eni strani izriše vhod v pritličju ter na drugi strani balkon v nadstropju.
Ena najlepših potez te navdušujoče arhitekture je stranska slepa fasada, ki gleda proti parku in reki. Le-ta postane belo platno - ozadje, na katerem se zvečer izriše senca kipa - ženskega akta, ki je stal na istem mestu še pred gradnjo novega objekta. Arhitekti so umetniškemu delu izkazali spoštovanje tako, da so ga povzdignili na izčiščeno oblikovan konzolni piedestal/klop, na katerem zalebdi. Klop/podstavek ima tudi dodatno funkcijo, saj ima z zadnje strani rege za zajem zraka za klimate v kleti.
Avtorji projekta: Mojca Gregorski, Miha Kajzelj, Matic Lašič Naročnik: Občina Šoštanj Leto izvedbe: 2019 Fotografije: Miran Kambič |