Besedilo: Primož Černelč
V nadaljevanju:
1. Medvedova sušilnica sadja
Pot pričenjamo na znani Levstikovi poti, ki je vsako leto priča največjemu množičnemu pohodu v Sloveniji. Neposredno ob poti stoji tako skromen objekt, da bi ga hitro spregledali, vendar je zaradi svojih kulturno varstvenih vrednot razglašen za spomenik državnega pomena. Gre za Medvedovo sušilnico sadja iz leta 1845. Kmetijski objekt je grajen iz kamna, pokritega z ometom, ima pa tudi obokano kurišče in nad njim komoro za sušenje. To je mogoče zelo skromen uvod v skrivnosti občine, a če nadaljujete korak, boste kmalu naleteli na visoke zvonike, zlate oltarje in mogočne grajske branike. Pa poglejmo.
2. Cerkev svetega Martina v Šmartnem pri Litiji
Ko prispete na glavni trg kraja, takoj pritegne mogočna novogotska cerkev z začetka 20. stoletja z monumentalnim dvostolpnim pročeljem ter izjemno notranjščino. Relativno mlada zgradba je nadomestila prvotno srednjeveško cerkev sv. Martina, po kateri Šmartno tudi nosi ime. Za neogotiko je značilno spogledovanje z izvorno gotiko, kar se kaže v šilastih obokih, izrazitih rebrih in poudarjanju višine. Kamen na kamen je polagalo kar 45 zidarjev ob pomoči 60 domačinov. Za razliko od srednjeveških kamnosekov so lahko izkoristili tudi novejše tehnologije gradnje, kot so železne ojačitve. Zato se neogotika ponaša tudi z večjimi razponi in širinami kot njena starejša sestra.
Tudi notranjost cerkve nas ne pusti ravnodušne, saj so lokalni kamnoseki, steklarji in slikarji dali vse od sebe. Notranjost je okrašena s čudovitimi freskami znanega ljubljanskega slikarja Antona Jebačina. Najstarejši ohranjeni del cerkve pa so ohranjeni nagrobniki iz 16. stoletja v krstni kapeli.
3. Cerkev sv. Antona Padovanskega na Veliki Štangi
Če iz centra kraja zavijete na cesto proti Grosupljemu, boste na griču ob poti opazili zanimivo baročno cerkev sv. Antona Padovanskega – priprošnjika v bolezni ter zaščitnika revnih. Že leta 1679 je omenjena kot romarska cerkev. Tukaj tudi prvič naletimo na sled nekdanjega znamenitega prebivalca občine Janeza Vajkarda Valvasorja, ki omenja čudeže po katerih je cerkev zaslovela. Zanimivo je, da je cerkev do danes doživela več obsežnih prenov. Z zadnjim večjim posegom iz leta 1880 je pridobila tri nove oltarje in dodatni okras svetišča.
4. Cerkev sv. Lucije v Mišjem Dolu
Podobno kot sv. Anton Padovanski pa tudi na prometnico do Ivančne Gorice pazi baročna cerkev sv. Lucije v Mišjem Dolu. Ta skromna cerkvica varuje tudi najstarejše prenosne orgle na Slovenskem iz 17. stoletja, ki so jih včasih uporabljali na procesijah. Orgle so bogato okrašene in skoraj preveč razkošen pridatek glede na skromno streho, ki jih pokriva, zato se predvideva, da so prvotno iz župnijske cerkve na Primskovem ali iz samostana Stična. A z umetniško vrednostjo se lahko pohvali tudi lokalna stvaritev, saj glavno ladjo zaključuje eden najlepših baročnih oltarjev.
5. Grad Bogenšperk
Sedaj ko smo po dolgem in počez prekrižali občino Šmartno pri Litiji, se lahko oglasimo še pri enem najpomembnejših kulturnozgodovinskih spomenikov Slovenije: na renesančnem gradu Bogenšperk. Če vam ime zveni znan je to zato, ker je tukaj stanoval in ustvarjal slavni kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor. Čeprav je zdoma že dobrih 300 let, lahko po grajskih hodnikih še vedno sledite njegovemu življenju, predstavljenemu skozi muzejsko zbirko. V delovni sobi si lahko ogledate tudi njegovo najslavnejše delo – Slavo Vojvodine Kranjske.
Zanimiva je tudi arhitektura samega gradu, saj je z začetkom novega veka udobje začelo prevladovati nad obrambno vlogo. Kvadratno zasnovani dvonadstropni grad povezujejo obrambni stolpi. Vsak stolp gradu je različne višine in oblike, a jugovzhodni je danes precej nižji kot nekoč, saj naj bi vanj prevečkrat udarila strela. Skozi renesančni portal s prisrčnim lesenim balkonom stopimo na notranje dvorišče. Nad njim se dviga stolpič z uro, katerega zvon naj bi odganjal točo. Vešče oko bo opazilo, da grad ni nastal po enotnem načrtu, temveč je skozi stoletja vsak lastnik dodal kaj svojega. Prvotno je šlo za enostavno stolpasto stavbo, mlajšega izvora pa je severovzhodni vogalni stolp in arkade na dvorišču. Po letu 1672, ko je grad kupil Valvasor, je dal poglobiti vodnjak, vsekan v živo skalo, in dograditi kleti. Zaslužen je tudi za temeljito obnovo gradu, tukaj pa si je uredil še grafično delavnico, knjižnico in zbirko čudes.
Žal je bila prvotna notranja oprema gradu uničena med 2. svetovno vojno, nato pa je tukaj delovala vojaška bolnišnica. V dotrajan objekt so se nato za 15 let vselili jezuiti, ki pa niso imeli premoženja za obnovo gradu. Šele leta 1972 se je končno začela 12-letna sistematična prenova gradu. Od takrat vhod varuje tudi kip najslavnejšega stanovalca, ki se je po dobrih 300 letih ponovno oglasil doma.
Skupaj s starim gospodarjem pa se je na grad vrnilo tudi dogajanje, saj je za obiskovalce v grajski kleti na voljo široka paleta vrhunskih vin iz treh različnih vinskih pokrajin v Sloveniji. V nekdanji grajski grobnici zorijo tudi mesnine Wagen. Degustacijo lahko začnete v kleti s hišno penino Wagensperg in jo nadaljujete v Krčmi na Gradu, kjer se mize šibijo od lokalnih poslastic. Za debelimi grajskimi zidovi se ustvarja čokolada in izdelujejo unikatne praline. Eno je gotovo: k Valvasorju v Šmartno še kdaj pridemo.
*Foto naslovnice: grad Bogenšperk (Rajko Grimšič)