Kranjski Versailles v Dolu pri Ljubljani

Besedilo: Primož Černelč

1. Dvorec Dol

Ti pretočni kraji so videli tudi hitro menjavo gospodarjev. Zgodbo dvorca Dol je začela pisati rodbina Gallenberg že sredi 16. stoletja. Prvotni renesančni dvorec je bil močno predelan, dokler ga ni nazadnje v roke dobil razsvetljeni baron Jožef Kalasanc Erberg – veliki zbiratelj starin, umetnin in čudes z vsega sveta. Žal dvorec ni v najboljšem stanju, od parka, ki so ga nekoč oklicali za kranjski Versailles, pa danes spominjajo le še nekatera drevesa in objekti. Da kraj ugledamo v vsej njegovi nekdanji veličini, moramo črpati domišljijo iz zgodovinskih zapisov.

Ob zadnji večji predelavi v 18. stoletju je zgradba imela kvadratno zasnovo z arkadnim dvoriščem v središču. Razen zahodnega krila, stavba ni presegala prvega nadstropja. Najbolj reprezentativna je bila zahodna fasada v slogu zrelega baroka. Glavni portal sta stražila grba baronov Erbergov in grofov Neuhaus, celoten vhod pa so visoki voluti povezovali z dvojnim oknom v nadstropju. V portalu bo izučeno oko zaslutilo poteze znamenite Robbove kiparske šole, saj ga je izklesal njegov učenec Franc Rotman. Fasada je bila rustificirana z majhnimi kvadratnimi zamreženimi okni v pritličju, gosposko nadstropje (piano nobile) pa so razsvetljevala velika okna. Graščina je premogla 24 obokanih prostorov, bogato okrašenih s kipi, slikami, freskami in dragocenim pohištvom.

2. Kranjski Versailles gosti cesarja

Čeprav je bil dvorec precej skromen celo za takratne slovenske kraje, je izstopal v ubranem sozvočju s čudovito parkovno ureditvijo. V parku pa se je vsako nedeljo zbirala tudi ljubljanska družbena smetana. Kočije, polne plemičev in bogatih meščanov, so do dvorca peljale skozi 500-metrski kostanjev drevored in se ustavile pred dvignjeno ploščadjo. Na poti sta stali tudi rustificirani gospodarski poslopji: hlev in kolarnica – za popravilo kočij. Vsenaokrog pa so bili razporejeni ribniki, drevoredi, umetna jama s kipom nimfe in celo botanični vrt s 7000 eksotičnimi rastlinami. Še danes se vidi ureditev na zgornji in spodnji del parka, ki ga ločuje kamnita balustrada. Proti jugu parka je vodil drevored platan do potoka Mlinščice, kjer je savska ježa park ločila na geometrijski zgornji del in bolj organski spodnji angleški park.

V sečišču štirih glavnih osi, ki so park delile na četrtine, je bila fontana z vodometom. O tej danes ni več sledu, še vedno pa stoji spominsko obeležje na dogodek davnega 16. Maja 1821, ko je gospodarja obiskal sam avstrijski cesar Franc I.

3. Erbergova paviljona

Na robu francoskega parka še danes stojita dva klasicistična Erbergova paviljona. V letih 1827-31 ju je postavil beneški arhitekt Francesco Cocani. V zrcalni ureditvi si zrejo v oči štiri muze arhitekture, slikarstva, pesništva in glasbe. Značilno za klasicistični slog, ki poudarja simetrijo in se zgleduje po grški in rimski arhitekturi, sta paviljona zasnovana kot antična templja. Za trikotnim timpanonom in jonskim stebriščem na sprednji fasadi oba paviljona obdaja enakomeren ritem oken in jonskih pilastrov. Južni paviljon iz leta 1822 je gostil prvi muzej v naših krajih, severni paviljon pa je od leta 1831 služil kot knjižnica. V notranjosti bomo našli barvite freske mojstra Matevža Langusa. Paviljona sta cenjena kot ena izmed najlepših primerkov klasicizma pri nas, zato ju je že leta 1974 obnovila spomeniška služba in sta v odličnem stanju tudi danes.

Čeprav se po parku in dvorcu Dol večinoma sprehajajo le še spomini in je zmanjkalo cesarjev, ki bi prišli na obisk, pa sta paviljona še kako živ del skupnosti Občine Dol pri Ljubljani. Tu danes potekajo številne prireditve in koncerti, pod navdihujočimi pogledi muz pa lahko sklenete tudi poročne zaobljube.

*Naslovnica: Erbergova paviljona (Foto: dol.si)