Besedilo: Primož Černelč
V nadaljevanju:
1. Ko so po gozdu odmevale lopate
Kmalu po koncu druge vojne se je zgodil znani razkol med Stalinom in Titom – t. i. Informbiro. V strahu pred atomskim napadom, z vzhoda in zahoda, je Jugoslovanska zvezna oblast vsem socialističnim republikam izdala navodila, da zgradijo podzemna protiatomska zaklonišča, od koder bi lahko delovali do tri mesece po morebitnem jedrskem napadu. Zakaj tri mesece? Ker bi toliko časa potrebovala jugoslovanska vojska, da se zbere v osrednji Bosni in se pripravi na protinapad.
Tako so leta 1953 v Kočevskih gozdovih potihoma zapele lopate za komunikacijski podporni bunker K-35, ki je bil ločen del večjega podzemnega kompleksa v Gotenici. Vendar je gradnja izredno slabo napredovala. Vojaški inženirji preprosto niso bili kos izredno zahtevnemu objektu. Zato je odgovorni politik, Ivan Matija Maček, pripeljal civilnega inženirja Kodelo. Zasuli so dotedanje gradbišče, začeli iz nič in v petih letih dogradili novi bunker. Pa vstopimo ...
2. Osemdeset metrov pod zemljo
Po predhodni najavi, ki jo opravite vsaj dva dni vnaprej, bo v Kočevski Reki po vaš prišel vodič in vas z zvezanimi očmi (da, prav ste prebrali) odpeljal globoko v 220 kilometrov veliko zaprto vojaško območje. Vsi mobilni telefoni, fotoaparati in kamere morajo seveda ostati lepo v žepu. Fotografiranje je dovoljeno le novinarjem, pa še to le na dveh mestih.
Le 200 metrov od pravega medvedjega brloga stopimo v človeško »jazbino«. Pol kilometra hodnikov, 80 metrov pod zemljo, vodi nazaj v petdeseta leta 20. stoletja. V prostoru polnem omaric moramo izprazniti žepe. Nato se sledimo dolgemu ledeno hladnemu hodniku s slepimi odcepi, ki bi zmanjšali pritisk morebitne eksplozije. Tako pridemo do glavnega vhoda, ki ga varujejo pettonska jeklena dvokrilna vrata. A če bi resnično prišlo do jedrske vojne, bi se prej morali oprhati in obleči skafander, ki visi na steni poleg vrat.
Za vhodnimi vrati se levo in desno odceplja okoli 20 večjih in manjših prostorov: sobe z ležišči, delovni prostori, telekomunikacijska soba, jedilnica in kuhinja. Z vsem tem »razkošjem« bi lahko v bunkerju tri mesece prebivalo vsaj 30 oseb. Prav vse oklepa poldrugi meter armiranobetonske konstrukcije. Za takratni čas so bili vgrajeni vrhunski materiali in tehnologije: od švedske tesnilne mase, nemških stikal do prezračevanja z rekuperacijo toplote, ki vzdržuje stalno vlažnost in temperaturo. Imeli so tudi lastno vodno zajetje z volumnom 20 kubičnih metrov in dva generatorja. Zasilni izhod pa se nahaja na vrhu 72 metrov navpičnega jaška do katerega vodi le lestev. Vse je presenetljivo ohranjeno, kot da bi jugoslovanska armada šila in kopita pobrala šele včeraj. Vendar nas to ne sme presenetiti, saj je za bunker vsa leta skrbela vojska, proračun pa ni bil težava.
Od odprtja za javnost je nos preko praga pomolilo že preko 10.000 radovednih obiskovalcev. Odpiranje tega skrivnostnega poglavja naše skupne zgodovine je vsekakor posebno doživetje. Zainteresirani obiskovalci se lahko za ogled najavite na telefonsko številko 08 200 94 86 ali pišite na info@kocevsko.com.
*Naslovnica: vhodni kompenzacijski rov (Foto: Zavod Kočevsko)