Dežela kozolcev in cerkva

Besedilo: Primož Černelč

1. Dežela Kozolcev

Ob kilometru sprehajalnih poti je razstavljen cvet slovenske vernakularne arhitekture: preko 19 različnih sušilnih naprav iz Mirnske doline in okolice. Takšne in drugačne sušilne naprave poznajo po celem svetu, vendar so se predvsem v Sloveniji razvile v več tipov in oblik brez primerjave. Te lesene zgradbe obsegajo vse od najbolj preprostih sušilnih naprav, do zapletenih dvojnih kozolcev – toplarjev. Kozolci služijo sušenju sena, shranjevanju žetve, večji objekti pa tudi za skladiščenje kmetijskega orodja, mehanizacije in različnega materiala. V Deželi kozolcev skrbijo za ohranjanje in nadaljevanje te stare stavbarske tradicije.

2. Lukatov toplar

Najstarejši kozolec v muzeju se ponaša z letnico 1795, zaradi česar je eden izmed najstarejših dvojnih kozolcev pri nas in na svetu. V svojih dobrih 200 letih ga je obtolkla marsikatera toča, naj bo ledena ali svinčena. Zato je starec prelepljen z mnogimi obliži. Po natančni izmeri leta 1972 je bil kozolec čez tri leta delno obnovljen. Namesto nekdanje slamnate strehe je prejel opečno pokrivalo. Žal je leta 2020 kozolec delno uničilo neurje, vendar je s pomočjo javnega razpisa Ministrstva za kulturo in sredstev občine, objekt prejel obsežno prenovo: rekonstrukcijo podaljška s tremi okni t. i. repa; nove nosilne in podporne stebre ter nove late, strešno konstrukcijo in slamnato kritino. Tako bo ta ponos domačinov lahko še dolgo kljuboval zobu časa.

3. Cerkev sv. Ruperta

Le lučaj proč pa na lesene preprosteže iz doline zre mogočna kamnita zgradba: gotska cerkev svetega Ruperta. Sakralni objekt je dedič mnogih starejših cerkva, okoli katerih se že vsaj od leta 1163 gnetejo bivališča vaščanov. Današnja cerkev iz okoli leta 1450 je kolaž idej v duhu zrele gotike. Cerkvena ladja se močno razlikuje od zvonika in svetišča, vzhodna stena pa kaže znake kar treh različnih gradenj. Razlogi za te nedoslednosti so večinoma skriti v meglici časa, zagotovo pa vemo, da je predelavo spodnjega dela oken v strelne line zahtevala nuja po obrambi. Prav v tem obdobju so namreč po deželi plenili Turki.

Kljub posebnostim ali prav zaradi njih je cerkev kulturni zaklad zrele gotike. Kvadratni zvonik na višini preide v osemkotnik, v njem pa zveni bronasti zvon iz leta 1474, trije železni zvonovi pa so precej mlajši. Kot rebra prsnega koša svetišče podpira sedem stopnjevanih opornikov, razmike pa zapolnjujejo značilna šilasta okna. Ta zaključujejo tudi notranjo cerkveno ladjo. Deset metrov visoki novogotski oltar iz kararskega marmorja se spogleduje z mogočnim šilastoločnim vhodnim portalom s profiliranim ostenjem. Ko se usedemo na klop in pogled usmerimo v nebeške višave, nam pogled vračajo znamenja rodbin, ki so krojile usodo kraja: Celjskih, Turjaških in Šumberških grofov. Šilasti trilistni slavoloki prostor delijo na svetišče in ladjo. Sečišča reber pa krasijo okrašeni sklepniki v obliki ščitov in listnatih rozet.

Skoraj zmanjka besed za bogato razgibano gotsko okrasje, ki pa ga toliko lažje prikažejo fotografije ... a tudi te niso nadomestek za ogled v živo. Najbolje je, da se prepričate sami, pa naj vas v Šentrupert zanesejo sveti ali posvetni opravki.

*Naslovna slika: Dežela kozolcev. (Vir: Alenka Stražišar Lamovšek)