Ikonična svetila prejšnjega stoletja

Brata Castiglioni: Arco lamp (1962)

Ta svetovna ikona je danes skorajda obvezen element vsakega imenitnejšega hotela in stanovanja. Na videz jo poznajo tako rekoč vsi, redko kdo pa ve, kaj je ideja te ikonične oblike. Gre namreč za stoječo luč, ki deluje kot stropna luč, namenjena uporabi nad jedilno mizo. Da bi bilo jedilno mizo mogoče obhajati, je zavita v lok. Da sta brata Castiglioni resnično pomislila na vsak detajl, dokazuje luknja marmornatega podstavka, ki luči zagotavlja stabilnost. Če je luč potrebno prestaviti, se v luknjo vstavi palica, ki jo na vsaki strani primeta dve osebi in svetilo z lahkoto premakneta.

Konstantin Grcic: Mayday (1999)

Lučke Mayday na prvi pogled sploh ne opazimo, saj ne deluje ni nič posebnega. Grcic je luč oblikoval kot orodje in ne kot estetsko ali likovno obliko. Prav v tem pa se skriva njena unikatnost, saj gre za eno najbolj vsestranskih luči. Držalo omogoča mnogo variacij uporabe luči: lahko jo imamo kot talno ambientalno luč z difuzno svetlobo, lahko pa jo obesimo na višje mesto in uporabljamo kot stropno luč – v tem primeru je svetloba močnejša. Luč je tako hkrati reflektor in lampijon, zelo svetla ali komaj zaznavna, za delavnico ali spalnico. Enostavne premike omogočata njena majhna teža in 5m dolg kabel. Moto te luči se po besedah oblikovalca glasi »just in case« ali po slovensko: »za vsak slučaj«. Nikoli namreč ne vemo, kdaj in kako bi bilo treba kaj osvetliti.

Noguchi: Akari (1951)

Ikonični lampijon, idejo katerega so kasneje ukradli vsi »posnemovalci«, ki so kopije legendarne luči Akari začeli tudi masovno proizvajati, je oblikoval japonski oblikovalec Isamo Noguchi. Idejo luči Akari, kar po japonsko pomeni svetloba, moramo najprej razumeti znotraj konteksta specifične japonske kulture ribiških festivalov. Ob teh priložnostih so Japonci reke okrasili s svetlečimi lanternami, Noguchi pa je na enem izmed takšnih festivalov dobil idejo o posodobitvi koncepta in o njegovemu prenosu v domove. Svečko v notranjosti lampijona je zato je zamenjala žarnica. Noguchi je tanko kovinsko konstrukcijo, ki podpira obliko lampijona, dizajniral tako, da jo je mogoče popolnoma zložiti in luč poslati kar po pošti. Noguchi je oblikoval nešteto variacij Akari luči, od stropnih, do namiznih in samostoječih, vsem pa je skupno to, da so prave majhne skulpture, ki nihajo med materialnim in nematerialnim in ustvarjajo izjemne ambiente.

Michele De Lucchi: Tolomeo (1987)

Tolomeo je s svojo natančno uravnovešeno konstrukcijo prava ikona pisarniških namiznih luči. Osrednja misel oblikovanja luči je sledila imperativu, naj bo pisarniška luč maksimalno fleksibilna. Samo tako lahko ustreza številnim različnim opravilom in ambientom, ki jih potrebuje pisalna miza. Tolomeo ima nastavljivo višino, dolžino in intenziteto svetlobe, njegova zunanjost pa ne skriva svoje tehnične zasnove: to, kar vidimo, je vse, iz česar je luč sestavljena.

Serge Mouille: Luč z rotacijskimi rokami (1958)

Včasih je na videz preprosta stvar najtežja za izdelati. To velja tudi za lestenec francoskega oblikovalca Serga Mouilla, ki je najbolj prepoznaven po svojih natančno zasnovanih lučeh. Luči so na voljo v več izvedbah, od stenske, namizne in stropne, vsem pa je skupna množica svetilnih »rok«, ki jih je mogoče poljubno rotirati. Odvisno od tega, kam posamezno »roko« rotiramo, se v prostoru ustvarjajo različni ambienti, osvetlitev prostora pa je mogoče hitro in enostavno spreminjati od direktne proti manj direktni. Različne dolžine svetilnih »rok« pa omogočajo tudi osvetlitev več objektov v prostoru hkrati, tudi če so med seboj nekoliko oddaljeni.

Le Corbusier: Nemo (1963)

Luč Nemo je švicarski arhitekt in oblikovalec Le Corbusier za indijski parlament obikoval luč Nemo. Lahka, nastavljiva luč je narejena iz aluminija. Ker je Le Corbusier rad uporabljal barve, je luč na voljo v mat črni in rumeni kombinaciji ali beli in sivi. Luč ima dve svetili z dvema vrstama osvetlitve, zaradi česar je sestavljena iz dveh stikajočih se stožcev. Večja polovica nastavka je namenjena difuzni osvetlitvi prostora, manjša pa točkovni osvetlitvi, namenjeni branju.

Ingo Maurer: Zettel light (1995)

Takšno ali drugačno kopijo ikoničnega svetila Zettel nemškega oblikovalca Inga Maurerja najdemo danes praktično povsod. Lestenec Zettel z dvema žarnicama je narejen iz sponk za papirje, na katere lahko obesimo papirje s svojimi skicami, sporočilci, poezijo, risbicami otrok in podobno. Kupec tako postane soustvarjalec luči, tisti, ki jo šele zares oblikuje in ji da pomen. Zaradi tega je luč ves čas v nastajanju in se ves čas spreminja. Luč pa ima še en zanimiv preobrat, saj je njeno intenziteto mogoče uravnavati prav s količino papirčkov.