Besedilo: Primož Černelč
V nadaljevanju:
1. Tajna gradnja
Arhitekturo bolnice Franja je narekoval težek teren v utesnjeni soteski in vojni čas, ki je otežil dostop do materiala in gradnjo. Za prve barake so uporabili kar les bližnjih dreves, za nadaljnje razširitve pa so hlodovino darovali bližnji kmetje, razžagali pa so jo na žagi v Logu. Z današnjega vidika, ko je lesena montažna gradnja vse bolj popularna, so zelo zanimive tudi montažne barake, ki so jih izdelali v Cerknem in so jih v soteski samo sestavili. Celoten kompleks sestavlja 14 lesenih barak in nekaj pomožnih objektov. Naenkrat se je lahko zdravilo okoli 100 ranjencev. Prav tako ni šlo za edino bolnišnico na tem območju, saj je od Cerkljanskega do Jelovice zraslo še deset manjših oddelkov.
Varnosti proti polnemu napadu ni bilo mogoče zagotoviti z omejenimi sredstvi ljudskega odpora, zato je bila glavna varnost tajnost. Glavni vhod je dobro zamaskiran, saj je potrebno slediti potoku Čerinščica, ki pada preko več slapov. Preko njih so postavili več lesenih mostov, tudi pravcati dvižni most, kot v srednjeveških gradovih. V primeru napada so sotesko varovali trije utrjeni bunkerji, medtem ko so se ranjenci zatekli v skrita zaklonišča. Drugi varnostni ukrepi pa so bili maskirna poslikava barak, kritina iz vejevja, minsko polje, za dodatno mero pa je vsak ranjenec v bolnišnico prispel zavezanih oči.
2. Po vojni se nadaljuje boj z naravo
Odročna soteska je poskrbela, da bolnica med vojno ni bila odkrita, vendar se je po vojni ravno narava izkazala za najhujšega sovražnika. Vlaga ni prijatelj lesa iz katerega so zgrajene barake. Prhnenje in gniloba tako zahtevata stalno obnavljanje izpostavljenih lesenih delov. Do danes pa je sotesko prizadelo tudi več naravnih nesreč, zaradi česar je bila bolnišnica deležna že sedem obsežnih obnov.
Leta 1952 je zapadlo skoraj dva metra snega, ki je pod svojo težo porušil rentgen in več mostov. Kljub takojšnji obnovi in osvežitvi kompleksa 1957 je večino truda takoj odnesel kamniti plaz s pobočja Malega Njivča, ki je poškodoval skoraj polovico barak. Da bi preprečili nadaljnje plazenje, so bile na pobočjih nameščene viseče palisadne mreže, ki še danes varujejo bolnišnico. Kljub temu je plaz z istega pobočja leta 1989 zasul pot in slapove ob vhodu v sotesko. Sanacija je zahtevala odvoz kar 30.000 kubičnih metrov materiala.
Najnovejša katastrofa pa je bila tudi najhujša. Leta 2007 je po večdnevnem deževju potok narasel v neustavljiv hudournik, ki je odnašal vse na svoji poti: mostove, barake, avtentično opremo in drevesa. Naslednje jutro sta stali le še dve od štirinajstih barak.
Izredni zgodovinski in kulturni pomen bolnice Franja je pripomogel, da se njena zgodba po 64 letih ni tragično končala. Sprejeta je bila odločitev o popolni rekonstrukciji po načrtih, ki jih je priskrbel Mestni muzej Idrija: od arhitekturnih načrtov, geoloških raziskav, sanacijskih načrtov in seznama muzejskih predmetov.
3. Franja danes
Maja 2010 je spomenik ponovno odprl svoja vrata. Rekonstruirane barake zvesto sledijo izgubljenemu originalu, prav tako pa je bila delno rekonstruirana oprema. Preostale kose so donirali muzeji in zasebniki širom po Sloveniji.
Če vas noga danes zanese v to slikovito sotesko, o njeni zgodovini ne pričajo le neme stene. Za polno doživetje skrbijo tudi informativne table, s katerih pričajo izpovedi graditeljev, bolničarjev, borcev in seveda … vseh ranjencev, ki so na tem kraju dobili drugo možnost.
Zgodbe bolnice Franja lahko doživite vsak dan od 1. aprila do konca oktobra. V zimskem času pa po dogovoru.