Demšar arhitekti: Sončni paviljon na Bledu

Majhen, skoraj sto let star objekt za razliko od večine slovenskih hiš ni imel velike kvadrature. Med najbolj motečimi dejavniki so bili številni majhni prostori, vertikalna organizacija hiše, ki je zračnost in pretočnost prostorov dodatno okrnila, ter majhna okna, ki so vplivala na slabo osvetljenost interierja ter močno omejila pogled na okolico. Zaradi vsega naštetega je bila kakovost bivanja okrnjena, sploh v primerjavi s sodobnimi standardi in smernicami. Glavni izziv projektne naloge je bil, kako povečati funkcionalnost in izboljšati bivanjsko kvaliteto prostorov, tako da bi lahko par, ki vstopa v tretje življenjsko obdobje, v tej hiši zaživel, kot se spodobi.

Demšar arhitekti so to dosegli z razširitvijo pritličja in kleti z novim paviljonom ter z oblikovanjem zunanjih površin. Na vogal hiše, orientiran proti vrtu, so dodali nov oglat volumen velikosti 4 x 8 m in višine kapi strehe. S tem so kvadraturo pritličnih bivalnih površin povečali za približno 30 m2, v pritličje pa so umestili novo kuhinjo z jedilnico. Paviljon je oblikovan sodobno, a minimalistično, kot jasna, enovita prostorska poteza, oblikovno pa nedvoumno izraža nov poseg v prostor.

Objekta sta med sabo povezana s širokim prehodom, ki ga zaznamuje ozko pokončno okno. Stik se tako zrahlja in se spoštljivo dotika starega, nova zasnova pa omogoča prosto prehajanje med sobami, kar objekta tudi dokončno prostorsko poveže. Zasnova paviljona je sledila imperativu, da mora nov objekt zagotavljati vse, česar stara hiša ne zmore: tloris je odprt in pretočen, fasada pa popolnoma steklena, s čimer so želeli arhitekti tesneje povezati interier z eksterierjem in omogočiti poglede proti čudovitim okoliških hribom. Streha paviljona deluje kot konzolni nadstrešek, kar omogoča izdatno senčenje, tako da notranjost poleti nikoli ni pregreta, pritličje prizidka pa je nekoliko dvignjeno, zaradi česar se zdi, da ves kubus lebdi nad tlemi. Višina stropa paviljona je poravnana s stropom stare hiše, obstoječi logiki pa prizidek sledi tudi materialno, saj nadaljuje motiv kompaktnih stropnih plošč in lesenega dekorja.

Interier prizidka je zasnovan minimalistično. Lahko bi rekli, da je njegov glavni poudarek dih jemajoča okolica, ki zaradi skoraj v celoti zastekljene fasade ves čas prehaja v notranjost in zabriše meje med interierjem in eksterierjem. Če bi bil interier zasnovan pretirano ekspresivno, čudovita okolica ne bi mogla priti do izraza, med paviljonom in naravo pa bi se vzpostavilo nepotrebno tekmovanje. V interierju prevladujejo nevtralni toni in naravni materiali, denimo parket na tleh in lesene plošče na stropu – motiv, ki se nadaljuje zunaj, na stropu nadstreška. Osrednji ambient prostora ustvarja dolga jedilna miza, ob steno pa je umeščena nevtralna bela kuhinja.

Sončni paviljon, kakor so ga poimenovali arhitekti, je na parcelo umeščen premišljeno, tako da kar najbolj poudari in izkoristi vse prednosti vrta, hkrati pa vstopa v dialog z novim in starim. S staro hišo ga povezuje tudi nova terasa, dvignjena na betonskem podstavku in obložena z lesenimi deskami, dostopna pa je tako iz hiše kot iz prizidka. Deluje torej kot osrednji povezovalni filter med novim in starim, njena umestitev pa je smiselna tudi z vidika uporabe prostorov: če se na terasi prirejajo pogostitve, mora biti blizu kuhinje, sicer pa se nanjo večinoma prehaja iz dnevne sobe, kjer se stanovalci zadržujejo večji del dneva. Terasa je na videz eden manj pomembnih elementov, izvedenih v sklopu prenove, a lahko hitro ugotovimo, da še tako enostaven element bivanje popolnoma preobrazi, saj interier poveže z vrtom in v toplejših dneh deluje kot zunanji bivalni prostor.

Prizidek ima tudi klet z isto kvadraturo (30 m2), v katero so arhitekti kot podaljšek savne umestili prostor za velnes. Klet z vrtom povezuje jašek, katerega primarna vloga je sicer dovajanje svetlobe. Da element jaška, torej luknje v tleh, ne bi bil preveč moteč, so ga arhitekti skrili z izdatno vertikalno zazelenitvijo, ki se vzpenja vse do vrha strehe paviljona in deloma zastre pogled iz notranjosti na sosednjo hišo ter tudi na fasado paviljona, kar poleti zagotavlja dodatno senčenje.

Posebno pozornost so arhitekti namenili oblikovanju strehe prizidka. Ker je konstrukcija prizidka zasnovana tako, da ves prizidek »lebdi« nad tlemi, so morali podobno rešitev najti tudi za streho. Streha je konstrukcijsko gledano velika konzola, ki se razširi v vse smeri in je videti kot mimobežen element, položen na steklen volumen. Lesene plošče na stropu se nadaljujejo iz interierja in stečejo v okolico. Celotna konstelacija učinkuje izrazito horizontalno in na eni strani poudarja tla, na drugi pa strop, mednju pa se umesti nova intervencija. Prav poseben detajl je odprt vogal paviljona, zasnovan tako, da poudari učinek lebdenja strehe oz. stropa in odprtosti volumna. Ta detajl še dodatno poudarja mimobežnost in subtilno razprtost vseh elementov prostora. Rezultat zasnove konzolne strehe, lebdečega pritličja in steklene fasade je skrajno lahkoten in eleganten kubus.

Krajinsko arhitekturo vrta in zunanjo ureditev so Demšar arhitekti zasnovali skupaj s krajinskimi arhitekti, vsebujeta pa zgolj najnujnejše elemente, ki so potrebni za osmislitev parcele in boljšo povezanost vhodnega oziroma dovoznega dela hiše z vrtom in teraso.