Besedilo: Primož Černelč
V nadaljevanju:
1. Stara slava borovniškega viadukta
Ob izgradnji leta 1856 je Borovniški viadukt veljal za največji dvotirni opečno-kamniti most v Evropi. V loku je premoščal kar 561 metrov barjanskih tal na vrtoglavi višini 38 metrov. Ta razpon je podpiralo 47 obokov, razporejenih v dveh nadstropjih. Po vrhu pritličnih obokov je skozi stebre potekala vzdrževalna pot. V objekt je bilo vgrajenih kar 31.000 kubičnih metrov lomljenega kamna, pet milijonov opek in 31.600 kubičnih metrov kamnitih kvadrov. Takšno povpraševanje po materialu je zahtevalo kar lastno proizvodnjo, zato so v bližini zgradili opekarno, kamnite bloke pa so z vpregami dovažali iz bližnjih kamnolomov. Ni pa šlo le za tehnični objekt, saj sta bila parapetni zid in ograja skrbno okrašena. Most so slovesno odprli 27. 7. 1857, vendar so se v prihodnjih desetletjih začele kazati tehnične težave.
Kot odgovor na mehka barjanska tla, so inženirji med gradnjo v tla zabili več kot 4000 lesenih pilotov, ki pa žal niso zdržali zob časa, saj so zaradi upadanja podtalnice začeli prhneti. Po 50 letih se je most že krepko posedal, zato so vlaki čezenj potovali le še po polžje. Prav tako je bila pomanjkljiva hidroizolacija po vrhu proge, zato je voda začela pronicati v oboke. To so leta 1905 sanirali s premazom asfalta. Most prav tako ni bil projektiran za težo novejših vlakov in gostejši promet. Še posebej so ga načeli neprestani vojaški konvoji, ki so vozili na Soško fronto.
Most je bil ob začetku druge svetovne vojne na naših tleh delno porušen, vendar so vrzel z železno konstrukcijo hitro zakrpale inženirske enote italijanske vojske. Ob koncu vojne pa so ga usodno prizadela zavezniška bombardiranja in že umikajoča nemška vojska je začela graditi obvozno progo. Dokončno pa je bil most porušen leta 1947 zaradi nove železniške proge, ki obvozi Borovniško dolino. Danes lahko mogočni inženirski podvig občudujemo le še na starih fotografijah in razglednicah, saj so most do leta 1950 postopoma porušili, z izjemo enega samega podpornega stebra. Še zmeraj pa stojita nekdanja železniška postaja, ki je danes stanovanjski objekt, ter edina ohranjena železniška čuvajnica na celotni trasi Južne železnice, ki si jo, čeprav ima »zloglasno« številko 666, velja ogledati - do nje z današnje železniške postaje vodi označena pot.
2. S kolesom po starem viaduktu
Razsežnosti Borovniškega viadukta si lahko v manjšem merilu predstavljamo z ogledom dveh viaduktov, ki sta preživela zahrbtna barjanska tla in vojne vihre. Paški viadukt, preko treh obokov premošča 173 metrov in se pne 21,5 metra v višino. Nahaja se na opuščeni železniški progi med Preserjami in Borovnico, danes pa je del priljubljene kolesarske poti. Z njega se ponujajo čudoviti razgledi na Ljubljansko barje in Polhograjske Dolomite, ob jasnem vremenu pa seže oko do Julijcev, Karavank in Grintavcev.
3. Največji obočni kamnito-opečni železniški most
Prvotnemu namenu pa še vedno služi Jelenov viadukt oziroma Dolinski most, ki se še danes ponaša z zavidljivim naslovom največjega obočnega kamnito-opečnega mostu v Sloveniji. Premošča dolino nad Dolom pri Borovnici na progi Ljubljana – Sežana. Čeprav je bil zgrajen istočasno in z isto tehnologijo kot njegov večji borovniški brat, je njegova konstrukcija prestala mehka barjanska tla. 230 metrov dolgo enotirno progo podpira 11 obokov visokih 29 metrov, za temeljenje pa so uporabljeni hrastovi piloti. Zaradi izjemnih dimenzij in kvalitetne gradnje je most danes zabeležen tudi v seznamu kulturne dediščine.
Ko se z vlakom, kolesom ali peš naslednjič odpravimo raziskovat Borovniške doline in gozdove, si ne pozabimo vzeti nekaj minut za občudovanje inženirskih dosežkov naših prednikov, ki so premostili deželo po dolgem in počez.