Dvojček na barju | Jereb in Budja arhitekti

^{izbor in besedilo: Špela Rogel}

Projekt, ki je bil načrtovan za trg, je odlikovane ter izkušene arhitekte postavil pred številne izzive in vprašanja. Gradnja na zahtevnih barjanskih tleh, upoštevanje številnih urbanističnih in drugih omejitev občutljive lokacije, spoštljivo in pronicljivo vključevanje zgodovinskega in prostorskega konteksta ter snovanje za neznanega končnega uporabnika, so samo nekatera izmed njih.

Jereb in Budja so sicer zasnovali že nekaj stanovanjskih hiš vendar te doslej niso bile izpostavljene. Malo najbrž zaradi ohranjanja zasebnosti naročnikov predvsem pa, ker so jih njihovi drugi odmevnejši projekti (denimo Materinski dom v Ljubljani, Poslovna stavba TEM Čatež...) čisto preglasili. „Imeli smo priložnost ustvarjati veliko različnih arhitekturnih tipologij, kar nas veseli, saj se tako vsakič srečamo z novimi okoliščinami, ki jih moramo še raziskati, se nanje pripraviti. To nas ohranja budne....“ razlaga Blaž Budja.

Pri zasnovi stanovanjskih hiš se jim zdi posebej pomembno tesno sodelovanje z uporabniki, saj gre za njihov bodoči dom. „Ljudje smo različni - imamo svojstvene potrebe, želje, pričakovanja in življenjski stil. Vse to, če arhitekt dobro prisluhne, v veliki meri vpliva na končno zasnovo hiše.“ Kaj torej storiti, ko s končnimi uporabniki ni mogoče voditi dialoga? „Ko načrtovalec preigra vse dane prostorske pogoje, upošteva vse pravilnike, se sooči še z vprašanjem za koga pravzaprav gradi. Če končnega uporabnika ne pozna in mu ne more postaviti vseh pomembnih vprašanj, se intimno sooči s podobo idealnega naročnika. Nehote v njem najde sebe, ker si tako lažje odgovori na izzive oblikovanja“ razmišlja sogovornik. Hiš na barju so lotili, kot bi ju delali zase in si tako pomagali razrešiti številne dileme.

Gradnja na barjanskih tleh je specifična in kompleksna.Tehnologijo temeljenja s piloti je potrebno uporabiti, ne le pri stanovanjskem objektu, ampak je potrebno s piloti podpreti prav vse kar se umesti na parcelo, sicer bi se posedlo na sipkih tleh. Pilotov, ki predstavljajo velik kos investicije, se po zasutju nikjer ne vidi, pa vendar brez njih ni možno graditi. Z iskanjem optimalnega načina temeljenja, so imeli arhitekti skupaj z investitorjem, največ dela. Le-ta je določil tudi način gradnje. „Preigravali smo vse scenarije od klasične do lesene gradnje. Na koncu smo se odločili za leseno gradnjo iz križno lepljenih plošč, kljub temu, da je občutno dražja. Investitor je tu dejansko sledil želji, da sta objekta zgrajena kakovostno, saj je želel končnim kupcem nuditi odlično bivalno udobje.“ je zadovoljen Blaž Budja.

V smislu arhitekturnega izraza, Jereb in Budja arhitekti poudarjajo kontekst prostora. „Arhitekti si redkokdaj izmišljamo stvari na novo. Naša sposobnost branja prostora in občutljivost do okolja ter upoštevanje konteksta je tisto, kar nas vodi k cilju. To je razlog zakaj se različne arhitekture, različnih avtorjev med seboj razlikujejo.“ razmišlja Blaž Budja. Lokacija na barju ponuja številne zanimive prostorske in kontekstualne impulze. Še bolj kot tradicija koliščarjev, se je arhitektov dotaknila izjemna krajina. Narava in človek skupaj sta ustvarila pisan barjanski mozaik travnikov, njiv, gozdičev in vodotokov. Ta krajinska pestrost pestuje v svojem naročju izjemno paleto rastlinskih in živalskih vrst.

Dvojček na barju je s svojo obliko kompaktne dvokapnice sodobna interpretacija tradicionalne slovenske hiše. Na oblikovno zadržana belo ometana volumna sta pripeti elegantni leseni opni - sodobna večnamenska ganka, ki predstavljata komunikacijski filter med stanovanjem in teraso pa tudi nadstrešek vhoda ter balkon pred vsemi sobami. Omogočata mehak prehod iz javnega v zasebno in ustvarjata velikodušno bivalno okolje. Vitke lesene lamele, ki služijo kot ograja balkona, rastejo, kot ločje visoko iz močvirnih tal. „Gradnja z lesom je omogočila, da smo iskali vzporednice z barjem. Te podobe smo dejansko začrtali že v začetku, v idejni fazi, zato ne delujejo kot okrasje temveč so nosilno ogrodje in sestavni del hiše. Celotna kompozicija, zaradi arhetipske oblike in pristnosti surovega lesa, deluje iskreno in solidno“ poudari arhitekt.

Zrcalna objekta sta na parcelo postavljena vzporedno, vendar z delnim zamikom, ki skupaj z lesenima nadstreškoma ustvarja prostorsko napetost obenem pa omogoča zasebnost posamezni enoti. Arhitekti so želeli omogočiti vsem prostorom in stanovalcem solidarno, kakovostno osvetlitev in razgled. Prednost enega od objektov je tako orientacija na zahod s kakovostnejšo osončenostjo in prostranim pogledom na polja, drugi pa gleda proti vzhodu, stran od relativno hrupne avtoceste in uživa večji mir - hiši sta tako precej enakovredni.

Ena izmed omejitev na lokaciji je bila tudi poplavna ravnica. „Arso iz karte stoletnih voda določi višinsko koto pritličja. Pod to koto ni dovoljeno graditi, zato imajo vse hiše na barju visoko pritličje, ki se dviga približno en meter nad koto terena. Do njega se zato dostopa po stopnicah.“ pojasnjuje sogovornik. V pritličju so najbolj javni, bivalni prostori. Ob vhodu manjši kabinet ter servisni prostori (kurilnica, dnevni wc, shramba), nato pa prostorni in svetli, na travnike prelivajoči se dnevna soba ter kuhinja z jedilnico. V zgornjem nadstropju so tri sobe s panoramskimi stenami in izhodom na skupni balkon ter dve kopalnici. Nad spalnim delom je še mansarda, ki nudi številne možnosti uporabe naprimer kot igralnica ali pa morda domača telovadnica s prostorom za sproščanje.

Čeprav ravnica Ljubljanskega barja pokriva le en sam odstotek slovenskega ozemlja, tu živi kar polovica vseh slovenskih vrst ptic. K sreči, so visok nivo podtalnice in redne poplave dolgo predstavljali slabe pogoje za intenzivno kmetijstvo in zgoščeno gradnjo. Kljub temu so se tu zvrstili številni poskusi osuševanja in odvodnjavanja. Leta 1930 je Mestna občina Ljubljana začela prodajati parcele na osušenem območju, edini pogoj za nove naseljence pa je bil, da si izgradijo stanovanjski objekt in redno vzdržujejo kanale za odvodnjavanje. Tako se je na barju začela bolj ali manj stihijska pozidava, ki žal vztraja še danes. Dvojček vanjo vstopa z zadržano prepričanostjo. „Identiteta okoliških objektov ni jasno izražena predvsem pa je drugačna od identitete, ki smo jo zasnovali mi. Objekt dvojčka namreč upošteva bistvene oblikovalske prvine. To ni draga gradnja - nima dragih detajlov, posebnih fasad ali unikatnih zaključkov... Stavbi pa sta oblikovani tako, da upoštevata vsa kompozicijska in kontekstualna pravila. Če bi ta pravila upoštevali vsi, bi bila slovenska krajina skladna, tako pa žal ni.“ sklene arhitekt Blaž Budja.

So hiše, ki kričijo, štrlijo, se napihujejo in na vso moč opozarjajo nase. In so hiše, ki s svojo zadržanostjo v prostor vnašajo trajno vsebino. Dvojček na barju spada med slednje. Arhitektura je stvar konteksta. Kot je rekel pokojni prof. Vojteh Ravnikar, Blažev mentor na Fakulteti za Arhitekturo v Ljubljani: „ S stavbnim organizmom odgovarjamo na vprašanje v prostoru, s tem rešujemo neko zagato, ki je v prostoru. S hišo vedno poskušamo dopolniti prostor oziroma dodelati neko situacijo v prostoru. Hišo kot artefakt, kot objekt, ki je lep ali ni lep, si težko predstavljam v prostoru. Bolj pomembno za arhitekturo se mi zdi, da je pravilna. Zagovarjam resnico, ki jo izpovem s to hišo, in ne želim govoriti o tem, ali je lepa ali grda. Svoje študente učim, da arhitekt ni nekdo, ki dela lepe hiše, ampak nekdo, ki dela pravilne hiše.«

Fokus: Gradnja s križno lepljenim lesom