Pasivna gradnja: energijsko varčna hiša

1. Nizkoenergijska hiša

Nižja kot je poraba energije (v kWh/m2a), nižji so stroški ogrevanja in še pomembneje, nižje je onesnaženje okolja. Za nizkoenergijsko hišo je značilno, da letna toplotna poraba znaša med 40-60 kWh/m2a, oziroma so zahteve v vsaki državi nekoliko drugačne. Na vrednost energijskega števila vpliva predvsem toplotna zaščita zgradbe. Boljša kot je toplotna zaščita, nižja je poraba energije. Nizko porabo lahko dosežemo, če hišo dobro toplotno izoliramo in če je ta zrakotesna. Po navadi je za nizkoenergijsko zgradbo potrebno prisilno prezračevanje, zrak pa se iz hiše izsesava brez dodatnega izrabljanja toplote.

2. Trilitrska hiša

Tudi triliterska hiša je nizkoenergijska hiša, katere poraba toplote ne preseže 30 kWh/m2a. Pri triliterski hiši je pomembno, da je ta dobro izolirana in da konstrukcijski elementi ne vsebujejo toplotnih mostov. Da dosežemo potreben toplotni standard, je v hišo potrebno vgraditi vsaj eno od naslednjih komponent: sončno napravo za ogrevanje sanitarne vode ali prezračevanje, ki izkorišča toploto izrabljenega zraka.

3. Pasivna hiša

Standard pasivne hiše je med drugim poraba toplote, ki je nižja ali enaka 15 kWh/m2a. Pri tej vrsti energijsko varčnih stavb je bivalno ugodje zagotovljeno brez običajnih ogrevalnih sistemov ali naprav. Toplota, ki je potrebna za ogrevanje pasivne hiše se ponavadi v objekt dovaja preko prezračevanega, toplozračnega sistema. Ta prezračevalni sistem zagotavlja vračanje toplote izrabljenega zraka. Pasivna hiša mora biti izjemno dobro izolirana in ne sme vsebovati toplotnih mostov.

4. Ničenergijska hiša

Hiša je lahko zasnovana tako, da celotno porabljeno energijo pridobi sama, ponavadi iz sončne energije. Takrat gre za ničenergijsko stavbo. Vendar je potrebno poudariti, da ta vrsta nizkoenergijske hiše ni neodvisna od zunanjega energijskega omrežja. Poleti ponavadi hiša odda presežek električne energije v javno omrežje, pozimi pa porablja energijo iz zunanjega omrežja. Tako se celoletna energijska bilanca takšne hiše izravna. Ničenergijski standard je izjemno težko doseči, saj hiša ne sme vsebovati popolnoma nič toplotnih mostov, prav tako pa mora biti pretirano izolirana. Debelina toplotne izolacije mora znašati od 40-60 cm. Ničenergijska hiša nima konvencionalnega ogrevalnega sistema, ponavadi pa v ta namen izrablja sončno energijo.

5. Energijsko samozadostna hiša

Energjsko samozadostna hiša je povsem neodvisna od javnega omrežja. Vso potrebno energijo, poleg ogrevalne, tudi energijo za sanitarno vodo, za razsvetljavo in gospodinjstvo, pridobi iz sončne energije. Pri zagotavljanju tega standarda so potrebne velike količine sončnih celic in akumulatorjev za shranjevanje elektrike. Ker hiša ni priključena na zunanje omrežje, mora poletne toplotne presežke shraniti za pozimi.

6. Plusenergijska hiša

Če energijsko samozadostna hiša ne potrebuje zunanjega vira energije, jo plusenergijska hiša še preseže, saj samozadostno pridela presežek energije. Ponavadi takšen objekt izrablja sončne celice, katerih delovanje je tako obširno, da je dosežen presežek energije. Poleg tega, da hiša aktivno izrablja sončno energijo, izkorišča tudi vse vrste energijskih prihrankov. Presežek energije, ki ga stavba pridela predvsem v poletnih mesecih, se odda v javno električno omrežje.

V danem trenutku je še vedno najbolj optimalna pasivna hiša, saj je razmerje med investicijo in porabo energije ugodno. Če pa želimo imeti ničenergijsko, energijsko samozadostno ali plusenergijsko hišo, moramo v njo investirati prevelik vložek sredstev, ki za marsikoga ni več racionalen.

Vir: Zbašnik Senegačnik, Martina (2007) Pasivna hiša. Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani.

Pasivna hiša, vir: www.inhabitat.com

Ničenergijska hiša, vir: www.cepro.com